Ali tudi tebe vonj stare knjige popelje v neko drugo dimenzijo, ko radovedno listaš njene rumene strani? Vonj po starih knjigah ni samoumeven: je le eden izmed mnogih vonjev z veliko vrednostjo, ki pa mu grozi izumrtje, saj stare knjige vztrajno izginjajo z naših polic in so v veliki meri prepuščene propadanju.
Vonj po starih knjigah ni edini, ki bi ga bilo treba zaščititi: gotovo se ti zdi unikaten vonj tvojega najljubšega lokala, celo tvojega domačega mesta. Vonji, ki nas obdajajo, se namreč nenehno spreminjajo.
Ponovno rojstvo s pomočjo kemije … in ljudi
Raziskovalka Cecilia Bembibre želi ponovno oživiti vonj starih knjig in konzervirati tudi druge vonje sedanjosti za preteklost. Žal je pomen vonja kot nesnovne dediščine večkrat zapostavljen: večinoma se osredotočamo le na tisto vidno plat zgodovinske dediščine. Zato Bembibrejeva opozarja na zanemarjanje vonja v dediščinskih raziskavah.
Toda kako ujeti nekaj tako neotipljivega, kot je vonj? Bembibrejeva to počne s kemijsko metodo izpostavljanja polimerskega vlakna vonju: tako se kemične snovi, ki proizvajajo vonj, oprimejo nanj. Raziskovalka jih potem v laboratoriju loči od vlakna in identificira – tako pravzaprav nastane recept za vonj. To ji je uspelo za vonje usnjenih rokavic, starih knjig in plesni.
Vonj se da določiti tudi direktno iz vzorca zraka – to metodo uporablja tudi parfumska in prehranska industrija. Lahko pa o vonjih povprašamo »nosove« same: ljudje nam lahko opišejo, kako občutijo določen vonj. Tudi ta človeški vidik je zelo pomemben pri ohranjanju vonjev, saj nam vonjanje omogoča unikatno izkušnjo.
Namesto Unesca samoiniciativa
Unesco je v svoj projekt varstva nesnovne kulturne dediščine vključil številne družbene prakse, ustna izročila in živo umetnost; na vonje pa je pozabil. Zato pa se za ohranitev vonjev trudijo nekatere države na lastno pest: na Japonskem so recimo naredili seznam 10 najbolj dišečih točk v državi, v Istanbulu pa so v razstavi »Scents and the City« raziskovali zgodovino civilizacije skozi vonj. Razen v Franciji, kjer tamkajšnja parfumska tradicija vpisana na Unescov seznam nesnovne dediščine, je posvečanje ohranitvi vonjev kot kulturne dediščine bolj izjema kot pravilo.
Ohranitev vonjev sedanjosti zato ostaja na plečih nekaj zagnanih posameznikov. Ena izmed njih je Kate McLean, ki raziskuje zaznavnost t. i. smellscape-a in očem nevidnih občutenj. Tako je združila svoje znanje o kartografiji in vonjih ter oblikovala senzorične zemljevide (Sensory Maps). Želi ustvariti še smellmaps, zemljevide, ki bi nas popeljali v zgodovino in njene vonje – predvsem vonje mest.
Urbani vonj in zakaj tvoje mesto ne bo vedno tako dišalo
Gotovo si tudi ti že opazil, da ima vsak kraj svoj vonj. Skozi vonje mesta se lahko naučimo ogromno o njegovem gospodarstvu in kulturi. Če globoko vdihnemo na eni izmed Londonskih ulic, lahko hkrati zavohamo curry iz bližnje indijske restavracije (posledica migracij), pivo iz lokala čez cesto (posledica tradicije), predvsem pa ogromno izpušnih plinov (posledica modernizacije). Z vonjanjem zares zaznamo mesto, njegove trende in zgodovino.
Vonji tvojega mesta ne bodo za vedno takšni, kot jih vonjaš danes. Zaradi globalizacije se mestni vonji izenačujejo in zaradi množičnih migracij postajajo mednarodni. Ravno zato je treba ukrepati zdaj in ohraniti tipične vonje določenega mesta pravočasno.
Vprašanje vonjalnega arhiviranja
Ob tem razmišljanju se pojavljajo tudi nova in nova vprašanja. Katere vonje bi bilo sploh smiselno ohraniti? Nekateri menijo, da bi jih morali ocenjevati enako kot druge vrste kulturne dediščine: ohraniti bi bilo treba vonje, ki jih ljudje smatrajo kot pomembne. Vonji so lahko pomembni z zgodovinskega ali estetskega vidika, pa tudi v mnogih drugih pogledih. Za odločitev bi bilo potrebno pretehtati mnenje strokovnjakov in širše skupnosti; o tem pa se do sedaj še ni veliko razpravljalo.
V arhiv vonjev bi bilo gotovo treba vključiti vonje, povezane z vsemi družbeni razredi, ne le tiste prijetne iz bogatejših okolij. Rhys-Tylor nam na primeru angleškega puba oriše, kako pomembno je človeško dojemanje vonja za raziskovalne socialne zgodovine mesta: pub je mešanica vonjev cigaretnega dima, moških, politega piva in čistil s stranišča. Vonj je prvovrstna priča zgodovine, ki je potrebna podrobnega raziskovanja in še skrbnejšega ohranjanja.
Novinar
