Pred dobrim tednom je v Italiji potekalo največje sojenje članom in sodelavcem mafije po letu 1986. Na zatožni klopi je sedelo kar 330 domnevnih sodelavcev in članov kalabrijske hudodelske združbe ‘Ndrangheta.
Na zaporno kazen je bilo obsojenih več kot 200 kriminalcev, med drugim tudi Giancarlo Pittelli, bivši italijanski senator in nekdanji član Berlusconijeve stranke Forza Italia. Kako je torej Italiji uspelo streti tako močno organizacijo, kot je mafija? Poglejmo si na primeru najbolj znane združbe znotraj italijanske mafije, sicilijanske Cosa nostre.
Kaj »mafia« sploh pomeni?
Beseda mafija izvira iz Sicilije. Sicilijanski samostalnik mafiusu (v italijanščini: mafioso) v grobem prevodu pomeni »frajer«, lahko pa ga prevedemo tudi kot »drznost, pogum«. Mafiusu je imel na Siciliji v 19. stoletju dvojni pomen in je hkrati označeval nasilneža, arogantnega, a tudi neustrašnega, podjetnega in ponosnega moža. Za povezavo besede mafija s kriminalno združbo pa je morda kriva drama »I mafiusi di la Vicaria« iz leta 1863, avtorjev Giuseppeja Rizzotta in Gaspareja Mosca. Drama govori o tolpi zapornikov iz Palerma s podobnimi lastnostmi kot mafija: hierarhija, ritual iniciacije in govor o umirtà (omertà ali kodeks molka) in »pizzu« (narečna beseda za izsiljevanje denarja).
Zakaj so krive pomaranče?
Razvoj mafije se je začel v 19. stoletju kot nekakšen produkt prehoda Sicilije iz fevdalizma v kapitalizem in njene združitve s celinsko Italijo. Potem ko si je Italija leta 1860 priključila Sicilijo, je prerazporedila velik delež javnih in cerkvenih zemljišč zasebnikom. Posledica tega je bilo močno povečanje števila posestnikov – z 2.000 leta 1812 na 20.000 do leta 1861.
S tem povečanjem števila lastnikov nepremičnin in trgovanja med njimi je prišlo več sporov, ki jih je bilo treba poravnati, pogodb, ki jih je bilo treba uveljaviti, transakcij, ki so zahtevale nadzor in nepremičnin, ki jih je bilo treba zaščititi. To pa so za razvoj kriminalnih organizacij idealni pogoji. Ob velikem številu lastnikov nepremičnin na Siciliji ne preseneča, da jih je bilo kar nekaj precej bogatih oziroma plemičev še iz časa Kraljevine obeh Sicilij. Ti so si lahko privoščili manjše ali večje zasebne plačanske vojske. Svoje vojake so nato nudili za »varovanje« manjših zemljišč, lastnikom pa so za storitve zaračunavali precejšnje vsote denarja. Lahko si predstavljamo, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so ponudbo zavrnili.
Kje pa v naši zgodbi nastopajo pomaranče? Ogromno kmetov je v tistih časih na Siciliji pridelovalo pomaranče. Zato lahko rečemo, da je mafija nastala prav zaradi varovanja trgovine s pomarančami in oljčnim oljem. Kasneje pa se je prelevila v obsežno in kompleksno organizacijo, ki služi z izsiljevanjem, tihotapljenjem, igralnicami in ji je uspelo priti v najvišje sloje italijanske politike.
Fašizem je očitno dobro zdravilo za organiziran kriminal
Mafija v škripcih ni samo trenutno. Precej slabo ji je kazalo že v času vladavine fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Leta 1925 je Mussolini začel kampanjo za uničenje mafije in uveljavitev fašističnega nadzora nad sicilijanskim življenjem.
Oktobra 1925 je imenoval Cesareja Morija za prefekta Palerma in mu podelil posebna pooblastila za boj proti mafiji. Mori je oblikoval majhno vojsko policistov, karabinjerjev in miličnikov, ki so hodili od mesta do mesta in lovili osumljence.
Do leta 1928 je bilo aretiranih več kot 11.000 osumljencev. Priznanja so radi izsilili s pretepanjem in mučenjem. Nekateri člani mafije so tudi prostovoljno sodelovali s tožilci, morda so v tem videli način za zaščito sebe in seveda maščevanje. Več kot 1200 jih je bilo obsojenih in zaprtih ter še veliko več izgnanih brez kakršne koli obsodbe. Morijeva kampanja se je končala junija 1929, ko ga je Mussolini odpoklical v Rim. Ni za vedno zatrl mafije, kot je veselo razglašala fašistični propaganda, vendar je bil zelo uspešen pri njenem zatiranju.
Dan, ki je Sicilijo spremenil za vedno
Skočimo nekaj desetletij naprej, do 23. maja 1992. Cosa nostra je umorila tožilca in borca proti mafiji, Giovannija Falconeja. Mafijski šefi so pod avtocesto med letališčem in Palermom postavili 300 kg eksploziva. Ko se je kolona avtomobilov približala, je bomba eksplodirala in ubila Falconeja, njegovo ženo in tri člane njegovega policijskega spremstva. Manj kot dva meseca kasneje je ista usoda doletela Falconejevega kolega Paola Borsellina, ki je bil ubit v napadu z avtomobilsko bombo s petimi člani njegovega spremstva pred stanovanjsko hišo svoje matere v Palermu.
Pet dni pozneje je vlada poslala 5.000 vojakov, da bi zajezili to, kar je naenkrat postalo vsesplošna vojna proti državi. Šlo je za razkazovanje sile, ki ga Italija ni videla že od konca druge svetovne vojne. »Palermo kot Bejrut« je bil naslov, ki je pljusknil po naslovnicah vodilnih italijanskih časopisov. Krvavo poletje 1992 je pomenilo začetek konca najmočnejše zločinske združbe na svetu.
Mafija po letu 1992
Od smrti Falconeja in Borsellina je policija prijela več kot 4000 mafijcev. Ena najpomembnejših je bila aretacija Totòja »zveri« Riine, enega najbolj neusmiljenih šefov v zgodovini Cosa nostre. Riina, ki je naročil ta umora in še najmanj 150 drugih, je bil leta 1993 aretiran in obsojen na dosmrtni zapor.
Po smrti Falconeja in Borsellina se je zloglasno strog italijanski zaporniški režim, ki je bil uveden leta 1975, še dodatno okrepil. Cilj je bil popolnoma odrezati mafijske zapornike od njihovih nekdanjih sodelavcev. Novi režim je prepovedal uporabo telefona, kakršno koli druženje ali dopisovanje z drugimi zaporniki ali srečanja s tretjimi osebami. Mnogi mafijci so v zameno za malo svobode pristali na pričanje proti nekdanjim sodelavcem, kar je mafijo še dodatno oslabilo.
Gospodarska kriza, ki je močno prizadela Italijo, je prizadela tudi mafijo. Eden najdonosnejših zaslužkov mafije je bil vedno gradbeni sektor, v katerem so podjetja, povezana z mafijskimi šefi, zaslužila milijone s pridobivanjem pogodb za gradnjo. V zlatih letih mafije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila samo v Palermu gradbena dejavnost, ki jo je nadzorovala mafija, vredna več kot milijardo eurov.
Med letoma 1978 in 1983 je sicilijanska mafija ubila več kot 1000 ljudi. V zgodnjih osemdesetih je bilo umorjenih na stotine. Od sredine devetdesetih let pa se je število umorov znatno zmanjšalo. V zadnjih petih letih se je v Palermu zgodil le en umor, ki ga je mogoče pripisati Cosa nostri.
Možje, ki so nekoč imeli v rokah življenja policistov, politikov, pravnikov in novinarjev, so več kot očitno izgubili vso moč ustrahovanja. Gospodarstvo južne Italije pa se prebuja iz več kot stoletnega spanca, v katerega so jo pahnile ogromne kriminalne organizacije.
Novinar
