Pariški sporazum veleva, da se mora globalno segrevanje omejiti do leta 2100 za 1,5 stopinj Celzija. Če želimo kaj takega doseči, bomo morali poseči po ekstremnih ukrepih. Eden izmed njih nastaja v Britanski Kolumbiji v Kanadi, drugi pa v Teksasu. Oba pa imata skupni cilj oziroma zelo podoben prototip. Ogromna klimatska naprava, ki bi filtrirala zrak in na leto pospravila več ton ogljikovega dioksida, ki je na našem planetu.
Rešitev za naš planet, ki je bolj zapletena, kot se zdi
»Imamo težavo z globalnim segrevanjem, katerega vzrok je prevelika količina CO2,« pravi Steve Oldham, odgovorni direktor podjetja Carbon Engineering. V mestu Squamish nastaja naprava velika kot skedenj oblečena v modro ponjavo. V septembru bo naprava operativna in prototip podjetja Carbon Engineering bo lahko začel opravljati svoje delo. DAC oziroma Direct Air Capture je naprava, ki si jo je zamislil že vsak otrok. Ogromna klimatska naprava, ki bo ohladila naš planet. Je točno to in veliko več kot to. Planet bo ohlajala tako, da bo filtrirala zrak ter s tem vsrkavala ogljikov dioksid. »S pomočjo DAC se lahko znebimo katerekoli emisije, kjerkoli na svetu. Je zelo mogočna naprava,« je dodal Oldham.
Večina ukrepov, ki se ukvarja s preprečevanjem globalnega segrevanja, se ukvarja s tistimi emisijami, ki bodo v zraku preko njihovih produktov. Le redke naprave in ukrepi pa se ukvarjajo s tistimi emisijami, ki so že v zraku in še bodo zaradi naprav, ki teh ukrepov nimajo sprejetih. Primer so novi avtomobili z manjšimi ali ničelnimi emisijami in starejši avtomobili, ki se tega ne morejo držati.
IPCC (Medvladni forum za podnebne spremembe) je že opozoril, da bo omejitev globalnega segrevanja na 1,5°C zahtevala naprednejše tehnologije in njihovo obširnejšo uporabo. Med njimi prav DAC naprave, ki bi se na leto znebile več milijard ton ogljikovega dioksida. »Trenutni izračuni kažejo na to, da se bomo morali do leta 2050 znebiti vsaj 10 gigaton CO2 na leto. Do konca stoletja pa bo morala ta številka narasti na 20 gigaton letno,« je povedala okoljska znanstvenica Jane Zelikova, ki je zaposlena na univerzi v Wyomingu. »Trenutno smo na ničli.«
1 giga tona = 1.000.000.000 ton
Podružnica podjetja Carbon Engineering v Teksasu pa se ukvarja z veliko bolj obširno napravo kot je prototip v Kanadi. Ta bi na letni ravni rešila težavo enega milijona ton CO2. »Ko je končana ena naprava, jo preprosto kopiraš in delaš nove,« pove Oldham in doda: »Znebiti se moramo 800 gigaton ogljikovega dioksida in to se ne bo zgodilo čez noč.«
DAC je lahko ena izmed rešitev in ne edina rešitev
Znanost, ki se dotika naprav DAC je zelo direktna, so si enotni strokovnjaki. Čeprav je možnih načinov več, se omenjeno podjetje ukvarja z naslednjim. Naprava vsrkava zrak, ki vsebuje 0,04% CO2 in ga napoti skozi filter, ki je namočen v KOH (kalijev hidroksid). Ta absorbira CO2 iz zraka, nastala tekočina pa odide v sekundarno napravo, kjer se pomeša s kalcijevim hidroksidom (apno). CO2 se veže v apno in tako nastane apnenec, ki je presejan in segret v tretji napravi, kjer se ta razgradi in izpusti čisti ogljikov dioksid. Tega ujamejo in shranijo. V vsaki fazi se kemikalije reciklirajo nazaj v proces in se tako znova uporabijo v istem procesu.
»Malo verjetno je, da bi nam uspelo ujeti oziroma doseči mejo, ki jo je določil Pariški sporazum brez DAC naprav,« pravi Ajay Gambhir, raziskovalec in avtor študije o vlogi DAC naprav v globalnem segrevanju. Kot pravita (skupaj z Jane Zelikovo) smo v takem primorani verjeti v te naprave in tak način, saj nam lahko le tako uspe.
Kljub temu pa DAC naprave niso edine, ki se lahko uporabljajo za filtriranje ogljikovega dioksida. Naravni način bi bila obnova šotišč ali gozdov. Vseeno pa je to počasen način, ki bi ga lahko uporabili le v popolnem svetu (no, v popolnem svetu teh težav ne bi imeli).
Bo načrt ustavljen zaradi financiranja?
Izračuni strokovnjakov, ki se ukvarjajo z gradnjo DAC naprav so predstavili tudi svoje izračune. Če bi se želeli na letni ravni znebiti 36 gigaton CO2, bi potrebovali 30 tisoč DAC naprav. Kot primer so navedli, da se potrebuje tri DAC naprave za vsako premogovno tovarno. Vsaka naprava pa bi stala približno 500 milijonov dolarjev, kar bi v skupnem izračunu naneslo na 15 bilijonov dolarjev. K temu moramo dodati, da bi morala imeti vsaka naprava tudi dovoljšno količino kalijevega hidroksida. Zadnji dodatek pa je še napajanje naprave za kar bi potrebovali 100 exajoulov (šestina trenutne porabljene energije). Večino te energije bi potrebovali za gretje kalcinerja, saj se mora ta ogreti na 800°C.
Za konec pa Steve Oldham dodaja, da je najtežji del vzpostavitve takega omrežja DAC naprav prav financiranje: »Če je cenejše in lažje filtrirati zrak in CO2 kot pa ustaviti emisije, potem je DAC ena izmed najboljših rešitev.«
Svet tako z upanjem gleda v Squamish in Teksas, da bi videl ali je to lahko rešitev. Verjetno se bo odločitev o usodi planeta in klime spet odločala na oljnih ploščadih Teksasa. Ironično, mar ne?
Urednik portala Student.si
