Dariénska vrzel je območje, ki povezuje Južno in Srednjo Ameriko. Je izjemno neprehodno zaradi močnega vodovja, velikega gorskega razvodja in gostih džungelskih gozdov. Je tudi edina pot za mnoge migrante, ki se v iskanju boljšega življenja premikajo na sever, proti Združenim državam Amerike.
Kako izgleda pot skozi džunglo Darién?
To težko in izjemno nevarno pot organizirajo karteli, ki s to trgovino z ljudmi letno zaslužijo desetine milijonov dolarjev. Poleg plačila za “vstop” ali prehod skozi džunglo kartel ponuja tudi storitev prenašanja tovora, ko ta postane pretežek, in to za določeno ceno. Za 100 dolarjev ta tovor lahko vključuje tudi otroka, saj je 50 % otrok, ki prečkajo džunglo, mlajših od 5 let. Na 106-kilometrski poti se migranti srečujejo z več izzivi, vključno z derečo vodo, smrtonosnimi kačami, spolzkimi kamni, mokrim blatom, koreninami in hribovitim terenom.
To je ogromen napor za ljudi brez ustreznih oblačil, obutve in fizične pripravljenosti. Pot obkrožajo odpadki, odvržena oblačila, sežgana plastika, igrače, nahrbtniki in trupla. Nekateri poti namreč ne zmorejo in jih morajo svojci pustiti za sabo. Veliko nevarnost predstavljajo tudi poškodbe, ki jih utrpijo nekateri migranti in lahko močno omejijo njihovo mobilnost do te mere, da pot nadaljujejo zelo počasi ali pa celo postanejo odvisni od pomoči drugih.
Ko migranti končno prečkajo džunglo, če jim to uspe, vstopijo v migrantska taborišča v Panami, kjer morajo plačati za pijačo, hrano in sedež na avtobusu, ki jih odpelje proti severu. Mnogi na tej točki več nimajo denarja in tam obstojijo. V džungli se namreč dogajajo tudi ropi, poleg tega pa večino denarja ljudje porabijo za plačevanje storitev kartela.
Je pot skozi Darién pametna odločitev?
Kar se dogaja v džungli Darién, je zločin proti človeštvu. Morda je najbolj problematična ravno vloga narkokartelov, ki poskušajo na vsakem koraku iztisniti denar iz množic, ki so že vse izgubile. Toda na koncu dneva migranti nimajo druge pomoči. Za mnoge ni možnosti zakonite migracije zaradi zelo počasnega birokratskega postopka ali prejšnjih neuspešnih poskusov.
Da bi razumeli potrebo po begu, si moramo predstavljati, da se je za večino prebivalstva vsakodnevno življenje spremenilo v spektakel terorja, z vladavino diktatorjev ali neučinkovitih vlad. Čeprav gre za situacijo brez jasne rešitve in bi se lahko veliko razpravljalo o vzrokih in družbenih posledicah tega pojava, moramo opozarjati tudi na ekološko katastrofo, ki se dogaja zaradi onesnaženja džungle. Desetletja smeti, oblačil, odvrženih predmetov in celo človeških ostankov, ki jih policija spregleda, ostajajo v džungli kot nemi pričevalci premikajočega se trpljenja. Posledice prizadenejo vodni sistem in endemične rastlinske in živalske vrste.
Kaj je sprožilo veliki spomladanski migracijski tok?
Od začetka pandemije koronavirusa do septembra 2022 je bilo iz ZDA izgnanih približno 2350 tisoč migrantov. Takratna Trumpova vlada je sprejela zakon Title 42, ki je od aprila 2020 naprej dovoljeval preprečevanje vstopa v državo vsem ljudem, ki so prihajali iz potencialno ogroženih območij oziroma držav z visoko stopnjo okužb. Pošiljali so jih nazaj v njihove matične države ali v Mehiko. Bidenova vlada je 11. maja letos končno razveljavila zakon navkljub nasprotovanjem s strani republikancev. Maja so se torej vsi, ki so bili prisiljeni zapustiti deželo boljših priložnosti, vračali in se pripravljali, da znova prečkajo mejo. Sledil je ogromen migracijski val.
Pereče je postalo vprašanje: Kaj storiti z množicami migrantov, ki prihajajo? Ni humano, da se jih zavrne, toda njihov sprejem, brez da bi jim zagotovili osnovne življenjske potrebščine in zaščitili njihove človekove pravice, prav tako ni. ZDA in Kanada sta postali idealni destinaciji za Latinoameričane in za Azijce.
Medtem ko je v Združenih državah Amerike veliko nenaseljenih območij, tam na plano prihajajo tudi številne ekonomske težave in trenja med različnimi družbenimi skupinami. Njihov zdravstveni sistem je popoln primer ekstremne privatizacije, ki revnim prebivalcem otežuje življenje. Zato si je težko predstavljati, da bodo migranti tam imeli boljše življenje, saj država ne prevzema odgovornosti za skrb za najranljivejše sloje prebivalstva.
Kako rešiti migrantsko problematiko?
Če se vam te novice zdijo presenetljive, to ni nič čudnega, saj v Sloveniji ne vemo skoraj nič o tem migrantskem valu. Pod članki, ki obravnavajo to temo, lahko najdemo samo komentarje, ki problematizirajo uporabo besede begunec. Zdi se, da naša omejena mentaliteta še vedno ne zmore preseči najbolj primitivne primerjave med tistim tam in tem tu. Drugače povedano, naša evrocentrična družba še vedno ne zna sočustvovati z Drugim, in postavlja vprašanja, kot je na primer: »Ali je upravičeno bežati iz države, ki ni v vojni?«
Migracijski valovi bodo v naslednjih desetletjih postali nekaj zelo običajnega in pogostega. S številnimi gospodarskimi nestabilnostmi, notranjimi konflikti in vse pogostejšimi podnebnimi spremembami se vedno več držav sooča z izzivi, ki jih ne znajo reševati. Priljubljenost nacionalističnih skupin in desničarskih strank narašča in s tem briše napredek narejen po drugi svetovni vojni. Migracija je naravni odgovor človeka, ko se znajde pod pritiskom, bodisi zaradi revščine, življenja v stalni krizi ali odvzema svetle prihodnosti zaradi diktature ali vojne.
Migracijo moramo razumeti kot problem vseh, ne zgolj migrantov. Ni dovolj, da jim dovolimo prehod v druge države, temveč moramo vzpostaviti sistem, ki presega trenutno usmeritev, ki se poskuša znebiti vsake odgovornosti. Migrantom moramo ponuditi več kot le hrano in rabljena oblačila – moramo razmisliti, kako jih vključiti v našo družbo, kako jim omogočiti, da poiščejo nov dom, zaposlitev in si ustvarijo družino. Dokler bodo najpomembnejša vprašanja o migraciji govorila o dilemi: »Ali naj zapremo ali odpremo vrata?« bo rešitev še vedno daleč od nas.
Novinar
