Pisalo se je leto 1941. Vojna vihra v Evropi je bila v polnem razmahu, ko je na ozemlju zahodne Srbije nastala prva svobodna država, osvobojena izpod krempljev nacističnega režima. Užiška republika je resda zdržala zgolj dobra dva meseca, a je bila za nemškega okupatorja jasen znak, da bo imel z jugoslovanskimi odporniškimi silami še veliko dela.
7. julija 1941 so partizanske sile sprožile prvi večji organizirani odpor proti okupatorju na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Vstaja med mestoma Šabac in Užice je bila uspešna. Osvobojeno ozemlje se je raztezalo med 15 in 20 tisoč kvadratnimi kilometri (odvisno od vira), zajemalo pa je približno 300 tisoč ljudi.
Jugoslovanski viri se sicer s številom prebivalcev v Užiški republiki ne strinjajo, navajajo številko okoli milijona, a je tovrstne vire dobro jemati s kančkom rezerve. Tako je bistveno bolj verjetno, da je na osvobojenem ozemlju na zahodu Srbije živelo okoli 300 tisoč ljudi, kot so si bolj ali manj enotni tujejezični zgodovinarji.
Notranji spopadi in konec republike
A partizani so imeli z nadziranjem takšnega ozemlja veliko težavo. Pri začetni ofenzivi so jim namreč pomagali tudi četniki, ki pa so bili naklonjeni jugoslovanskemu kralju. Tako sta si bili dve veliki sili na osvobojenem ozemlju na nasprotnih političnih bregovih, trenja pa so se iz dneva v dan le zaostrovala.
Vodja partizanov Josip Broz Tito je poveljniku četnikov Draži Mihajloviću sicer ponudil vlogo vojaškega generala skupne vojske, a le v primeru, da bi sam prevzel politično oblast. Tako do dogovora nikoli ni prišlo in četniki so se čez čas postavili na stran okupatorja.
Nemci so, okrepljeni s strani četnikov, ki so teren poznali do potankosti, v novembru izvedli Operacijo Užice, s katero so znova zasegli vso ozemlje Užiške republike, partizani pa so se premaknili v vzhodni del današnje Bosne in Hercegovine.
Vojaški uspeh za Nemce, ki pa je terjal svoj davek. Hitlerja je namreč osvobojeno ozemlje tako vznemirilo, da je od Franza Böhmeja, vojaškega poveljnika v Operaciji Užice, zahteval, da za vsakega preminulega nemškega vojaka vrne s stotino ubitih lokalnih prebivalcev. Za vsakega nemškega ranjenca pa je življenje izgubilo 50 domačinov, po večini Srbov.
Böhmejeva vojska je ta ukaz tudi vestno izpolnjevala, kar je botrovalo k masakroma pri Kraljevu (2000 žrtev) in Kragujevcu (2500 žrtev). Prav to je večino lokalnega prebivalstva, ki je bilo pred tem razdeljeno na četniško in partizansko stran, prepričalo, naj se pridruži slednji.
Zapuščina
Užiška republika je bila resda kratkega trajanja, a je v narodnoosvobodilnem boju na tleh nekdanje Jugoslavije pustila pomemben pečat. Partizani so na osvobojenem ozemlju uspeli vzpostaviti šole, pošto, železniški sistem, javno (brezplačno) zdravstvo pa tudi tovarno orožja. Ta je bila prav posebna zaradi tega, ker je kot prva v okupirani Evropi proizvajala orožje za zavezniško stran.
Potrebno pa je tudi poudariti, da je partizanom vse skupaj – vsaj do določene mere – uspevalo tudi zaradi zapuščine, ki so jo našli v Užicah. Kraljeva vlada, ki je ob izbruhu vojne zbežala v London, je prav v Užicah za seboj pustila 56 milijonov dinarjev, kar je takrat znašalo okoli 280 tisoč funtov.
Tako so lahko partizani lokalnim kmetom plačevali za pridelano hrano. Nekaj, česar si četniki brez prave finančne podpore nismo mogli privoščiti. Tudi to pa je bil eden od razlogov, zakaj se je večji del lokalnega prebivalstva postavil na stran partizanov.
Užiška republika je v dobrih dveh mesecih postala pomembnem del partizanske folklore, zapuščine – bila je jasen znak okupatorju, da na jugoslovanskih tleh ne bo imel lahkega dela. Slabih 30 let po koncu vojne (1974) pa je dobila tudi svojo filmsko upodobitev.
Junior novinar
