V 105. letu starosti je umrl zadnji še živeči narodni heroj Jugoslavije, komandant Sremskega partizanskega odreda, Šeste vojvodinske brigade ter generalpolkovnik JLA Petar Matić Dule, je sporočila njegova družina iz Beograda.
Srbski predsednik Aleksandar Vučić jim je poslal sožalni telegram in poudaril, da bo »Petar Matić, tako kot vsi njegovi tovariši, ostal simbol patriotizma in eden od temeljev moderne zgodovine Srbije«.
Kdo je bil Petar Matić Dule?
Matić se je rodil 6. julija 1920 v Irigi v Srbiji. Rojen je bil v dokaj premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, do začetka druge svetovne vojne pa se je ukvarjal s kmetovanjem. Ob druženju z delavsko mladino in študenti se je seznanil z idejami delavskega gibanja in junija 1940 postal član Komunistične partije Jugoslavije.
Po aprilski vojni in okupaciji Jugoslavije leta 1941 je Matić kot sekretar Krajevnega komiteja, nato pa sekretar Centralnega komiteja KPJ za Irig in član Štaba za pripravo upora aktivno deloval na organiziranju upora proti okupatorju v Sremu.
Narodni heroj
Avgusta 1941 je bil zadolžen za sprejem komunistov, ki so pobegnili iz sremskomitrovskega zapora. Ob ustanovitvi Iriške partizanske čete je postal njen prvi politični komisar. Po odhodu glavnine Tretjega sremskega partizanskega odreda v vzhodno Bosno je s svojim Četrtim bataljonom ostal v Sremu. Sprva je bil namestnik, nato pa poveljnik bataljona. V Matićevi biografiji je bilo poudarjeno, da je bil med vojno v bojih z nemškim okupatorjem dvakrat ranjen.
Maja 1943 je bil imenovan za komandanta vojvodinske udarne brigade, ki je v vzhodno Bosno prepeljala 1100 prostovoljcev iz Srema in 110 vozov hrane, obleke in sanitetnega materiala. Slavni režiser Veljko Bulajić je po tem dogodku posnel film Veliki transport. Drugo svetovno vojno je dočakal s činom podpolkovnika, leta 1953 pa je pri 33 letih prejel čin generalmajorja. Po osvoboditvi Beograda je v Sovjetski zvezi končal višjo vojaško akademijo, v povojni Jugoslaviji pa je bil poslanec in član predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije.
Bil je dobitnik Partizanske spomenice 1941 in drugih jugoslovanskih odlikovanj, med njimi Reda jugoslovanske zvezde z lento, Reda vojne zastave, dveh Redov zaslug za narod z zlato zvezdo, Srebrnih žarkov, Reda bratstva in enotnosti z zlatim vencem, Reda ljudske armade z lovorovim vencem, Reda vojaških zaslug z veliko zvezdo, Reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in dveh Redov za hrabrost. Z naslovom narodnega heroja je bil odlikovan 20. decembra 1951.
Tudi njegova družina je sodelovala v boju proti okupatorju
V vojni je sodelovala Matićeva celotna družina. Njegovo mamo so ustrelili v Jasenovcu leta 1942. Očeta so mučili v nemškem zaporu, dva tedna po izpustitvi iz zapora je umrl v rodnem Irigu v Srbiji. Stričeva sestra Anka Matić Grozda je umrla leta 1944 med osvoboditvijo Beograda. Za ljudsko herojko Jugoslavije je bila proglašena 2. oktobra 1953. Tudi njegova žena Dušanka je se je pridružila partizanskemu gibanju in je prav tako sodelovala pri osvoboditvi Beograda.
Novinar
