V svojem 109. letu je umrl pisatelj Boris Pahor, ki je v slovenski, italijanski in svetovni literaturi pustil velik pečat. Umrl je na svojem domu v Trstu, obkrožen z družino. Boris Pahor je bil rojen 26. avgusta 1913, prav tako v Trstu. Edina razlika je bila v tem, da je bilo to takrat glavno prstanišče avstro-ogrskega cesarstva. V svojem dolgem življenju je Boris Pahor nenehno opozarjal na krivice.
Boris Pahor je umrl v 109. letu starosti
Boris Pahor je vse svoje življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, skozi knjige ali pogovore. Velja za enega najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev, njegove knjige pa so bile prevedene v številne jezike.
Njegova najbolj prevaja knjiga je Nekropola v kateri pripoveduje svojo zgodbo in življenje v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof. V svojem življenju je prejel več kot trideset nagrad in priznanj, med katerimi so tudi častni doktorati in častni meščani.
Gospod Boris Pahor, počivajte v miru
V slovo Borisu Pahorju prilagamo njegov citat iz enega izmed intervjujev: »Poudarjam, da je najpomembnejša ljubezen, ta povezuje ljudi. Narobe dela, kdor želi samo več in več denarja. Kaj boš z njim?«
O Borisu Pahorju, kot ga opisuje SAZU
Na začetku druge svetovne vojne je bil vojaški prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike, hkrati pa je na Univerzi v Padovi vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije se je na jesen 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil OF. Že januarja 1944 pa so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu, ki ga je zaprl, nato pa poslal v koncentracijsko taborišče. V dobrem letu dni je obredel kar pet taborišč, med drugim tudi Dachau in Bergen-Bergen, kjer je dočakal konec vojne.
Izkušnje iz taborišč so zapustile vidne sledove v njegovi prozi, najbolj pa v pričevanjskem romanu Nekropola (1967). Zaradi pretresljive taboriščne tematike, ki izhaja iz avtorjevih eksistencialnih pretresov v njegovem srečavanju s trpljenjem in smrtjo, je roman doživel več ponatisov. Vendar pa je dosegel pravo evropsko priznanje šele, ko je bil 1990 preveden v francoščino. Temu so sledili še prevodi v mnoge druge evropske jezike.
Med 1953 in 1975 je poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM. Leta 1966 je s podporo liberalnih demokratov ustanovil revijo Zaliv, ki je bila vse do prenehanja 1990 tudi prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov. Boris Pahor je kot razumnik evropskega duha in izjemne občutljivosti za položaj slovenske manjšine na Tržaškem ves čas kritično presojal tudi kulturne in politične razmere na Slovenskem. Pri tem je odpiral tudi tabu teme.
Skupaj z Alojzom Rebulo sta tako 1975 izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, z intervjujem, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodne poboje domobrancev na Rogu. To je v Sloveniji in Jugoslaviji izzvalo strahotno politično gonjo zoper Edvarda Kocbeka, domoljubu Borisu Pahorju pa je bil za več let prepovedan vstop v državo. Mejo je spet prestopil šele 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba, osem let pozneje pa je izdal spomine na Kocbeka v knjigi Ta ocean strašno odprt, ki je izšla pri Slovenski matici.
Kot pisatelj in kritični intelektualec s svojim pripovedništvom, esejistiko in javnimi nastopi že več desetletij vzbuja pozornost na Slovenskem in v Evropi.
Založba Mladinska knjiga je 2009 v svoj reprezentativni izbor poleg Nekropole uvrstila še naslednja Pahorjeva dela: romane Spopad s pomladjo (Trst, 1978, najprej Onkraj pekla so ljudje, Ljubljana, 1958), Zatemnitev (Trst, 1975) in Parnik trobi nji (Ljubljana, 1964) ter novele Grmada v pristanu (Ljubljana, 1952, kot Kres v pristanu). To so danes kanonizirana besedila Pahorjeve proze, čeprav je število njegovih proznih del sicer dosti večje. Večina jih je prevedenih v različne evropske jezike. Pozornost je vzbudil tudi Pahorjev zadnji dnevniško zasnovan pričevanjski roman Knjiga o Radi (2012).
Pahorjevo delo močno odmeva, prejelo je pomembna domača in tuja priznanja: Prešernovo nagrado (1992); častni zlati znak svobode Republike Slovenije (2008); najvišje francosko državno odlikovanje red viteza Legije časti (2007); odlikovanje predsednika republike Avstrije veliki častni križ za znanost in umetnost (2009); mednarodno nagrado za književnost Viareggio Versilia; nagrado Napoli za tuje literature (2008); razglasitev Nekropole za italijansko knjigo leta (2008); večkrat je bil predlagan za Nobelovo nagrado.
Boris Pahor je bil šest let dopisni član SAZU, od leta 2009 pa je njen redni član.
Urednik portala Student.si
