Trenutna situacija: sedim na balkonu, občudujem zvezde in razmišljam o svoji prihodnosti. Kako bo izgledala, kakšno službo bom imela, ali bom srečna. Menim, da se je verjetno vsak posameznik, ki tole bere, podobno vprašal vsaj enkrat v življenju.
Ko si v svojih dvajsetih, tovrstna vprašanja postanejo vse bolj pogosta. Naša starost je obdobje v življenju, ko se del nas počuti, da bi do zdaj moral imeti vse že »razčiščeno,« spet drug del pa bi se samo zabaval brez kančka slabe vesti in trohice skrbi.
Težave se začnejo zares, ko pridemo do točke, v kateri ugotovimo, da v resnici niti ne vemo, kaj si želimo.
V tem našem norem življenju obstaja toooliko zanimivih reči. Reči, ki jih radi počnemo, o katerih radi razmišljamo. Ko pa pomislimo, kaj od tega bi radi počeli vse svoje življenje, nas zajame tema.
Konec koncev, kako naj bi to zares vedeli, če nas naenkrat zanima vse, obenem pa nič? Če sem po eni strani ekstrovertirana oseba, ki uživa v druženju z ljudmi, po drugi pa se rada zaprem sama v sobo in uživam v družbi prečudovite knjige, kot je The beautiful and damned? Kaj to pomeni?
Ali se odgovor na moje vprašanje skriva med ljudmi ali med vrsticami moje najljubše knjige? Verjetno sem edina oseba, ki na to lahko odgovori, jaz sama. Vendar pa ne kar takoj … ampak čez čas.
Res redkokdo naših let ve, kaj bi počel v življenju, kje točno se vidi. Včasih je ta občutek strašen. Da ne veš, čemu bi se rad posvetil – bi rad sledil staršem in njihovim stopinjam ali bi začel nekaj popolnoma svojega. Ali pa samo živel enostavno, vendar srečno življenje, čeprav se zavedaš, da ti je namenjeno tisto nekaj »več«.
Priznam, včasih me tovrstna vprašanja tako zelo prestrašijo, da podvomim v vsako odločitev, ki sem jo doslej sprejela. Overthinkam vse in vsakogar ter se sprašujem, ali bi bile lahko stvari boljše, če bi sprejela prvo službo in ne druge. Tako močno razmišljam, da se sčasoma počutim izgubljeno. Skrbi me za prihodnost in kaj me lahko v njej čaka.
Vendar se sčasoma spomnim, da v tej dilemi nisem sama. S tabo sem in z mnogimi drugimi, ki se počutijo prav tako zelo izgubljena kot midva. Tako se opomnim, da je ta občutek samo del procesa, del življenja. Kanček tvojega odraščanja in spreminjanja v najboljšo verzijo samega sebe. Zato se temu občutku ne smeš upirati. Nasprotno: moraš ga sprejeti.
Pri tem ti svetujem, da se zraven posvetiš kakšnemu kreativnemu hobiju, ki te na to vsake toliko tudi opomni. Meni to predstavlja pisanje, v katerem se skriva paradoks – s pisanjem se po eni strani počutim, kot da imam vse pod nadzorom, po drugi pa me spomni, da je prihodnost izven mojega nadzora. Je izven našega nadzora.
Lahko samo živimo iz dneva v dan, se posvečamo zanimivim hobijem in se enostavno prepuščamo toku. Nekega dne pa nam vse te izkušnje in zanimanja pripeljejo odgovor na tisto smotano vprašanje – kaj je tisto, kar si zares želimo.
Sama zelo rada verjamem, da se vse zgodi z razlogom, tako pozitivno kot negativno. Nekateri razlogi se mogoče samo malo dlje skrivajo. Ko pa se končno odkrijejo, se bomo smejali temu, kako nas je v dvajsetih skrbelo za en prazen nič!
Novinar
