Julija 1995 se je v Srebrenici zgodil najhujši poboj po drugi svetovni vojni. Genocid, ki so ga izvedli vojaki pod vodstvom generala Ratka Mladića, bo za vedno zapisan v zgodovino. Letos mineva 25 let od poboja vsaj 8372 Muslimanov, od katerih je bila večina dečkov in mož.
Varna cona?
Dve leti pred tem, aprila 1993, so Združeni narodi Srebrenico razglasili za varno območje. Cona zavetja, ki se ne sme napadati in kjer so lahko prebežniki varni. Okoli so bile enote srbske vojske (VRS), ki so bile močno oborožene in v velikem številu. V sami »varni coni« je bila ena slabo oborožena enota ARBIH (vojska Bosne in Hercegovine), pa še to v zelo majhnem številu. Cono pa so varovali vojaki Unproforja, ki so bili po večini Nizozemci.
V enklavi je bilo do 60 tisoč ljudi, ki so se tja zatekli pred sovražnimi enotami. Iz tedna v teden se je situacija poslabševala, saj se mednarodni sporazum ni upošteval. Nizozemski vojaki so imeli preprečen vstop do Srebrenice, saj so jih že kilometre prej ustavili srbski vojaki. Prekinjal se je tudi dovoz hrane, vode, zdravil in nujnih potrebščin. Vojska pod vodstvom Mladića je trdila, da ARBIH enklavo uporablja kot način, da si opomore in pripravi ofenzivo na srbske vojake.
Položaj vseh strani se je do julija 1995 le še slabšal. V marcu je bil pritisk javnosti, ki je želela konec vojne, že tako velik, da se je vse le še hitreje razvijalo. Medtem ko je Radovan Karadžić ukazal misijo, znano kot Direktiva 7, je bil v varni coni položaj že tako slab, da so ljudje umirali zaradi lakote.
Julij 1995
6. julija je VRS pričela z ofenzivo na Srebrenico. Vojaki Unproforja so se z veliko žrtvami začeli umikati v enklavo ali pa se predajati. Enako se je dogajalo z vojsko Bosne in Hercegovine. Ko so 10. julija poklicali NATO, da jim priskoči na pomoč, je ta prišla šele naslednji dan. Letala so poskušala z napadom na enote VRS-ja, a so odnehala zaradi preslabe vidljivosti. Poleg tega pa so vojaki Ratka Mladića zagrozili s pobojem nizozemskih vojakov, bombardiranjem baze ZN in območja, kjer so prebežniki.
S spoznanjem, da je Srebrenica padla, se je na tisoče ljudi odločilo zbežati v Potočare, kjer sta bili baza ZN in nizozemsko oporišče. Do večera 11. julija se je tam zbralo že več kot 20 tisoč obupanih ljudi. Nekaj ur pred tem pa je Ratko Mladić ob spremljavi srbske televizijske ekipe vkorakal v Srebrenico. »To mesto dajemo srbskemu narodu. Prišel je čas, da se maščujemo Muslimanom za vse tisto, kar so storili Turki na teh območjih.«
12. julija so v Srebrenico prispeli avtobusi, da bi ženske in otroke prepeljali na ozemlje Muslimanov. Srbska vojska pa se je odločila ločiti moške z željo, da jih začne zasliševati zaradi vojnih zločinov. Med Bošnjaki se je začel širiti glas, da se jim bliža smrt, zato so začeli bežati proti Tuzli skozi gozdove. Ubežnikov naj bi bilo med 10 in 15 tisoč. Srbski vojaki pa so začeli zasledovati tiste, ki so bežali preko asfaltirane ceste na poti do Tuzle. Tisti, ki jim ni uspelo priti čez so bili celo noč preganjani s strani VRS-ja. Preživeli so to opisali kot lov na ljudi.
Veliko moških v Srebrenici je bilo ubitih s strani srbskih vojakov v nekaj dneh. Zasliševali so jih v zapuščenih hišah, nato pa jih z avtobusi odpeljali na mesta, kjer so jih množično pobijali. Takih mest oziroma grobnic je bilo do danes najdenih malo manj kot deset.
- Usmrtitve pri reki Jadar – 13. julij – 17 ubitih
- Usmrtitve v Cerski dolini – 13. julij – 1500 ubitih
- Usmrtitve pri reki Tišći – 13. in 14. julij – 22 ubitih
- Usmrtitve v šoli pri Orahovacu. – 14. julij – med 1000 in 2000 ubitih
- Usmrtitve v Orahovacu – 14. julij – 150 ubitih
- Usmrtitve v šoli Pilica – 14. do 16. julij – 500 ubitih
- Usmrtitve na akademiji Branjevo – 16. julij – med 1000 in 1200 ubitih
Resnica pride na dan
Ko so 16. julija prvi preživeli prispeli na muslimansko ozemlje, je javnost izvedela, kaj se je dogajalo okoli Srebrenice. Cel svet so obkrožile novice o genocidu v Bosni, mednarodna skupnost pa je pokol obsodila. Sledilo je bombardiranje položajev VRS, kar je prisililo udeležence vojne k oblikovanju mirovnega načrta. Ta je bil sklenjen v Daytonu in vojna je bila končana. Spomini pa ostajajo.
Mednarodno sodišče je pokol v Srebrenici leta 2007 obsodilo za genocid. Prav tako je bilo za vojne zločine obsojenih več vojaških poveljnikov. Med njimi tudi politična voditelja Slobodan Milošević in Radovan Karadžić ter poveljnik Ratko Mladić. Mnogo jih je še vedno na prostosti.
V Potočarih je bilo zgrajeno spominsko obeležje za vse, ki so bili ubiti. Imena 8372 žrtev so napisana v spomeniku, ki je vse, kar je mnogim ostalo od grozečih spominov. Približno 1200 trupel je še vedno neidentificiranih in zna se zgoditi, da nikoli ne bodo.
11. julij je dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici, obeležen pa bo z dnevom žalosti. Cel svet se bo tako spomnil na grozote, ki so nastale v juliju leta 1995. Vprašanja ostajajo še danes, pravici ne bo nikoli zadoščeno, a nekaj nam ostaja. Spomin na grozote iz katerih se moramo naučiti, kako biti boljši ljudje.
Urednik portala Student.si
