Ustava v svojem 17. členu jasno določa, da v Sloveniji ni smrtne kazni. Prepoved smrtne kazni danes smatramo za nekaj samoumevnega, za civilizacijski dosežek moderne dobe. Ob tem pa morda pozabimo, da je bilo smrtno kazen v Sloveniji – vsaj teoretično – mogoče izreči vse do leta 1989. V tem prispevku si bomo pogledali zgodovino smrtne kazni na Slovenskem in kako bi se izvršila v praksi.
Zaradi pestrosti slovenske zgodovine se bom osredotočil le na 2. polovico 20. stoletja, saj je iz tistega obdobja mogoče najti pravne akte, ki podrobneje opisujejo postopek izvršitve smrtne kazni. Lahko rečemo, da so na slovenskih tleh smrtno kazen izvajali od nekdaj. Sodobnejše omejitve pa so se začele pojavljati že v času cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa II. Jožef II. je v svojem kazenskem zakoniku smrtno kazen povsem odpravil – in jo nadomestil s prisilnim delom.
Zadnja smrtna kazen je bila izrečena slovitemu Metodu Trobcu, vendar se nikoli ni izvršila. Preden se je lahko izvršila, je bila smrtna kazen v Sloveniji odpravljena. Od takrat je bilo mogoče izreči največ 20 let zaporne kazni. V času samostojne Slovenije se je najvišja zaporna kazen sprva dvignila na 30 let, od leta 2008 pa je mogoče izreči tudi dosmrtno zaporno kazen.
Kako bi v SR Sloveniji izvršili smrtno kazen?
Zadnja smrtna kazen se je na Slovenskem izvršila leta 1959, ko so pri Hočah ustrelili Franca Rihtariča. Na spletu ni mogoče najti sodbe, ki bi najbolj jasno povedala, česa je bil Rihtarič obtožen in posledično zaradi česa obsojen. Različni viri navajajo različne podatke, zato jemljite naslednji odstavek cum grano salis.
Zgodovinar Ivan Rihtarič v monografiji o Francu Rihtariču: od resnice do mita navaja, da so mu v obtožnici očitali 84 kaznivih dejanj, dokazali pa 45. »Dokazana« kazniva dejanja pa bi naj temeljila tudi na nepopolnih ali neustreznih dokazih. Med številnimi kaznivimi dejanji je vredno poudariti naslednje: uboj miličnika, večje število ropov in tatvin ter antikomunizem. Predvsem uboj miličnika je utemeljeval izrek najhujše sankcije – smrtne kazni.
Okoli tega primera se pojavljajo številne teorije zarote. Od tega, da Franca Rihtariča sploh niso ustrelili in je nato živel v Kanadi, do tega, da je bil sodelavec Udbe, pa tudi, da je šlo za zrežiran kazenski proces in da so ga ustrelili po krivem. Teorije zarote so ena izmed pogostih posledic smrtne kazni. Zasledimo jih še danes – posebej zloglasne so v ZDA, kjer poznajo smrtno kazen v nekaterih zveznih državah.
Podrobnosti o sami izvršitvi omenjene sankcije prav tako niso povsem jasne. Vemo, da so Franca Rihtariča usmrtili s streljanjem v gramoznici oz. »šoder jami«. Nekoliko boljši vpogled v to, kako bi v Jugoslaviji oz. v SR Sloveniji izvršili smrtno kazen, daje Navodilo o izvršitvi smrtne kazni iz leta 1979. Težko je reči, ali so podobni standardi veljali že v času, ko so usmrtili Rihtariča – najverjetneje niso. Kljub temu gre za zanimiv dokument, ki ga je vredno prebrati.
Navodilo o izvršitvi smrtne kazni (Uradni list SRS, št. 3-179/1979 z dne 26.1.1979)
Celotno besedilo pravnega akta si lahko preberete na Ius-Info. Pri tem je treba poudariti, da se na podlagi tega navodila, ki ga je leta 1979 izdal republiški sekretar (minister) za pravosodje, ni izvršila niti ena smrtna kazen. V nadaljevanju pa zaradi lažje berljivosti ne bom uporabljal pogojnika, čeprav bi bilo to ustrezneje.
Ko je bila posamezniku izrečena smrtna kazen, jo je bilo potrebno izvršiti. Nikjer nisem zasledil jasno določenih rokov, koliko časa po izreku kazni je možna sama izvršitev. Najverjetneje čimprej, ko je bilo to možno – z manjšimi omejitvami. Gotovo je, da so morala biti izčrpana vsa redna pravna sredstva (morebitna pritožba na višje sodišče) obsojenca oz. da je bila sodba pravnomočna. Pri tem pa ne smemo pozabiti še na izredna pravna sredstva.
Prvi trije členi Navodila nalagajo predsedniku temeljnega sodišča dolžnost, da preveri, ali obstajajo pravne ovire za izvršitev kazni. Če je npr. tekel postopek za pomilostitev ali pa so bila vložena izredna pravna sredstva (danes je to npr. pritožba na Vrhovno in kasneje na Ustavno sodišče), se je morala izvršitev sankcije prestaviti.
Če ni pravnih ovir, se postopek nadaljuje z zdravniškim pregledom. Zdravnik je moral preveriti, če je obsojenec duševno ali telesno bolan. Pri ženskih obsojenkah se je preverila tudi morebitna nosečnost. Če so bile podane omenjene okoliščine, se je usmrtitev prestavila.
Nosečnost in morda tudi duševno zdravje sta razumljiva razloga, zakaj prestaviti usmrtitev. Vsekakor pa je težko dognati, zakaj bi se od obsojenca, ki ga bomo usmrtili, zahtevalo telesno zdravje. Moja razlaga je, da so pri telesno bolnemu obsojencu upali na to, da ga bo pospravila narava. Kazen so namreč morali izvršiti posamezniki s streljanjem – to pa ni enostavna naloga.
Če je bil obsojenec telesno in duševno zdrav ter nenoseč, se je imenovala komisija za izvršitev kazni. Sestavljali so jo sodnik, javni (danes bi rekli državni) tožilec, zdravnik in upravnik zaporov. Komisija je določila kraj, dan in uro izvršitve smrtne kazni ter kako je treba ravnati z obsojenčevim truplom. Usmrtitev je bila možna 3 dni po tem, ko je predsednik sodišča ugotovil, da ni pravnih ovir za izvršitev sankcije.
Republiški sekretariat za notranje zadeve je nato določil skupino pripadnikov milice, ki bo izvršila kazen. Šlo je za skupino najmanj osmih miličnikov, ki so obsojenca ustrelili hkrati. Polovica pušk je bila napolnjena z manevrskim oz. slepim nabojem, miličnik pa ni vedel, s katerim nabojem je napolnjena njegova puška. To je miličniku omogočalo moralno zadoščenje.
Obsojeni je bil s časom svoje smrti seznanjen le nekaj dni pred samo izvršitvijo. Pod določenimi pogoji je lahko zaprosil, da se izvršitev kazni prestavi za 24 ur. V tem času so ga lahko obiskali sorodniki, njegov zagovornik (odvetnik, ki ga je zastopal v konkretni zadevi) in ostali. Obiski so se morali končati vsaj eno uro pred usmrtitvijo, med usmrtitvijo je lahko bil prisoten le njegov zagovornik. Kazen se je praviloma izvršila zgodaj zjutraj in izven naselja.
Truplo so nato pokopali ali upepelili. Pri pokopu oz. upepelitvi sta bila prisotna le predsednik komisije za izvršitev smrtne kazni in zapisnikar – javnost je bila izključena (to zajema tudi svojce). Svojce so o lokaciji groba obvestili šele po pokopu. Predvidena je bila tudi možnost, da lokacija groba ostane tajna, če je to v interesu javnega reda in miru. S tem se je želelo preprečiti morebitno čaščenje obsojenca.
Zaključek
Vprašanje smrtne kazni je pogosta tema, ki vsake toliko časa prodre v medije ali na politični parket. Pred meseci jo je predlagal srbski predsednik Aleksandar Vučić, javnomnenjske ankete nekaterih slovenskih občil pa kažejo zastrašujočo visoko podporo smrtni kazni.
Kot pri vsaki drugi stvari – tudi pri smrtni kazni obstajajo argumenti pro et contra. Osebno me veliko bolj prepričajo argumenti, ki smrtni kazni nasprotujejo. V ta namen bo objavljen tudi komentar, v katerem bom podrobneje pojasnil svoje argumente proti smrtni kazni.
Priporočam še branje kolumne slovenskega sodnika Martina Jančarja, ki je tudi glavni vir mojega prispevka. Gospod Jančar se v kolumni ukvarja z vprašanjem smrtne kazni in z Navodilom o izvršitvi smrtne kazni iz leta 1979. Njegovi pogledi so zanimivi, predvsem ker gre za poglede sodnika, ki bi – če bi to omogočala zakonodaja – lahko tudi sam izrekel smrtno kazen.
Novinar
