Mineva trideset let slovenske osamosvojitve, ko se je naša mala dežela odločila začeti pisati svojo zgodbo. Dobili smo grb, zastavo, ustavo in svoje ostale predmete ponosa. Brez dvoma se včasih zdi, da smo Slovenci razdeljeni, a naša pripadnost ostaja neomajna.
Več kot 600 tisoč državljank in državljanov Slovenije je rojenih v samostojni Sloveniji in ne poznajo časa pred tem. Le iz besed starejših, knjig in pripovedi so jim znane zgodbe o vojni, komunistih, Titu, dinarjih in še čem. Jasno (jim) nam je, da so to stvari, ki nas popolnoma po nepotrebnem delijo na dva ali več polov. Praznovali smo polnoletnost, tematika je bila ista – mi in oni. Praznovali smo dvajseto obletnico in zdaj praznujemo trideseto obletnico, tematika pa je še vedno ista. Isti obrazi, prepiri, afere, zločinci, negativci so Ahilova peta naše Slovenije. Ampak k sreči je v teh tridesetih letih še vedno nekaj tistega, kar nas druži.
Hribi, gozdovi, reke, čudovita mesta, prekrasne vasi, sončna obala in še mnogo drugega dopolnjuje našo zeleno deželo. Ta nas še vedno prevzame, pa če se vozimo v Ljubljano, Maribor, Novo mesto, Koper, Kranj ali Ormož.
Zlovenija ne obstaja. Je največja žalitev naše države, za kar so krivi nekateri posamezniki, ki očitno ne razumejo, da Slovenija niso samo parlament in zakoni. Slovenija je vse v njej. Slovenija so njeni ljudje, kultura, mesta, ljubezen in pripadnost. Pripadnost tej mali državici pod Triglavom, ki je naš dom.
Danes se lahko udeležimo dveh stvari. Protesta, ki bo potekal v več mestih po državi. Proslave, ki bo potekala v več mestih. Spet se zdi, da obstajata le dve strani oziroma dve odločitvi, a ni tako. Vsak bo izbral Slovenijo, le pogled na tisto peščico je drugačen.
Ob trideseti obletnici bi bil že čas, da postane pravi dom. Napolnjen z enakostjo, veseljem, ponosom, srečo, upanjem in vsem tistim, kar jo je okrepilo pred tridesetimi leti.
Slovenija, vse najboljše!
Urednik portala Student.si
