Slovencem okupacija ni tuja. Kot ljudstvo, ki biva na pomembnemu križišču Evrope, smo skozi zgodovino pretrpeli mnoge poskuse zavzetja naše »male« države. V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo to še posebej vidno in dokazano. Zahvaliti se imamo mnogim pogumnim ljudem, da se na tem križišču Evrope še vedno govori slovensko. Na današnji dan pa se velja spomniti teh ljudi, njihovih akcij in dogodkov, ki so podžgali njihovo borbenost.
Hotel Balkan
Hotel Balkan je bila večnamenska stavba v Trstu. V njeni notranjosti je bil hotel, kavarna, hranilnica in pa tudi gledališče. V dvoranah te stavbe so se tudi organizirala različna predavanja in kulturne prireditve. Leta 1920 so to stavbo zajeli plameni, ki so jih zanetili italijanski črnosrajčniki.
Razlog za požig je bilo dejstvo, da je bil hotel Balkan, bolj znan tudi kot Narodni dom v Trstu, svetilnik slovenstva in opomnik slovanske prisotnosti v Trstu. Slovenci v Trstu so sicer dobili nadomestno zgradbo, ki pa naj bi bila šele to leto (2020) popolnoma predana slovenski skupnosti. Mnogi požig Narodnega doma označujejo kot začetek ali pa dobesedni vžig slovenskega upora proti okupatorjem.
TIGR
V dvajsetih prejšnjega stoletja se je primorskim Slovencem, ki so po dogovorih po prvi svetovni vojni spadali pod italijansko ozemlje, poskušala vsiliti tuja kultura. To je bilo storjeno s spreminjanjem imen in prepovedjo slovenskega jezika v šolah, javnih ustanovah in cerkvah. Nekateri so rešitev poiskali v imigraciji vzhodno v Jugoslavijo, nekateri pa celo čez lužo.
Odgovor na italijanizacijo je bila organizacija TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je na začetku s pomočjo organizacije Orjuna izvedla manjše akcije proti italijanski policiji in vojski. Večinoma so bile te začetne akcije posamični upori proti italijanski državi. A te samostojne akcije so se kaj kmalu zedinile, ko so se na Nanosu septembra 1927 zbrali slovenski politični aktivisti in ustanovili organizacijo TIGR, verjetno prvo antifašistično organizacijo v Evropi.
TIGR pa se ni upiral italijanizaciji samo z orožjem, temveč tudi s kulturo. Še posebej je to veljalo za goriško vejo organizacije, ki se je osredotočila na ilegalno učenje otrok slovenščine in obujanje slovenske kulture.
TIGR je eliminiral mnogo osebkov italijanskih vojaških–legalnih organov in opravil tudi bombni napad na tržaški časopis Il Popolo di Trieste. Zaradi teh dejanj je italijanska država smatrala organizacijo za teroristično. Italijanska fašistična policija je ujela mnoge voditelje organizacije in štiri (Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojzija Valenčiča) usmrtila na Bazovici.
V tridesetih si je organizacija opomogla in obnovila. Povezala se je z različnimi komunističnimi, pa tudi nacionalističnimi ter katoliškimi organizacijami. Pri tem je skušala preprečiti ideološki razvrat znotraj lastnih vrst. Najdrznejša akcija, ki jo je TIGR načrtoval, je bil atentat na Mussolinija. To operacijo so prekinili nekaj trenutkov pred izvedbo. Točen razlog ustavitve ni jasen, a verjetno je šlo za prepričevanje angleške obveščevalne službe, s katero je tudi TIGR sodeloval. Do leta 1941 je bila večina celic TIGR razkritih.
OF
Med drugo svetovno vojno, 14 dni po okupaciji Slovenije, je skupina političnih predstavnikov (večinoma »levo« usmerjenih skupin) ter kulturnikov v vili poleg Tivolija ustanovilo Protiimperialistično fronto, kasneje preimenovano v OF (Osvobodilna fronta).
Vojaška roka OF, partizani, so imeli neizmeren uspeh pri priljubljenosti prav zaradi dejstev, da so v partizanskih četah korakali večinoma Slovenci in so, neodvisno od ostalih jugoslovanskih enot, uporabljali slovenščino. Tudi simbola slovenskega partizanstva, kot na primer triglavka in trobojnica, sta pripomogla pri duhovnem boju OF.
OF je med drugo svetovno vojno igral ključno vlogo pri osvoboditvi Slovenije izpod okupatorjev, pomagal bojnemu uspehu zaveznikov na zahodni in vzhodni fronti in se uspešno povezal s ostalimi osvobodilnimi borbami v Jugoslaviji, a skorajda do konca vojne obdržal svojo lastno komandno strukturo. OF je bil eden najbolj razvitih odporniških gibanj v Evrope.
Partizanskim enotam se je pridružilo kar nekaj Tigrovcev, čeprav sama organizacija ni bila povabljena sodelovanju. TIGR je bil namreč uspešno zatolčen s strani fašističnih in nacističnih vojaških in legalnih organov. Večina članov je končala v koncentracijskih taboriščih ali pa so bili usmrčeni. Tako so si delili usodo z mnogimi partizani, aktivisti, civilisti in ostalimi uporniki, ki si niso dovolili odvzeti slovenske besede in imena.
Čeprav so si imperiji Evrope kar nekajkrat med sabo podajali oblast nad našo zemljo, nikoli niso mogli zatreti našega jezika, naše pesmi, našega krika po svobodi. Temelji naše kulture so ostali in proti okupatorjem smo se borili s puško, peresom in glasom. Besede borcev proti okupatorjem so bile vedno slovenske, pa tudi če so bile zadnje.
Novinar
