Eksorcizem je v žanru grozljivk morda ena izmed najbolj izžetih in napačno predstavljenih tem. Filmi, kot je Izganjalec hudiča iz leta 1973, sicer res poudarjajo na primer uporabo blagoslovljene vode in molitev za izgon zle sile, vse to pa povežejo v epske bitke med dobrim in zlim. Toda, ali resnični eksorcizmi res potekajo tako?
Eksorcizem je v resnici neke vrste ritual izganjanja hudiča in zlih duhov iz človeka, predmetov ali prostorov, ki so ga v zgodovini poznale številne kulture, ne zgolj krščanstvo. Ker pa je zaradi popularne kulture najbolj znan prav katoliški ritual eksorcizma, dovolite, da vam tokrat predstavimo resnično zgodovino eksorcizma in njegov pravi namen.
Začetki izganjanja hudih duhov
V središču vsakega eksorcizma v zgodovini je bil vedno boj med dobrim in zlim. Definicija zla je prilagodljiva in je odvisna od vere, prepričanj in konteksta. Posledično lahko zlo prevzame obliko demona, duhovne nečistoče ali preproste skušnjave. Izganjanje hudiča je torej neke vrste orožje, ki nas ščiti pred zlobnimi silami in nas očiščuje.
Zametke eksorcizma so poznali že v Mezopotamiji v 1. tisočletju pr. n. št. Prenašalci magije, imenovani ašipu, so odvračali in izganjali demone, ki so prinašali bolezni in kaos. Starogrška beseda daimon – iz katere izhaja njena sodobna različica demon – se je nanašala na skoraj božanske duhove in nadnaravne sile. Daimon je bil lahko dober ali zloben in Grki so zlobnega daimona vedno poskušali izgnati. Rimski zgodovinar Jožef Flavij je v 1. stoletju našega štetja je opisal zgodbo o nekem Eleazarju. To je bil človek, ki je druge osvobodil demona tako, da ga je simbolično izvlekel iz njihovih nosnic in večkrat priklical ime kralja Salomona, kar potrjuje obliko eksorcizma tudi v judovski tradiciji.
Vpliv krščanstva na izganjanje
Z vzponom krščanstva v prvih treh stoletjih našega štetja so že uveljavljene teme eksorcizma dobile še močnejšo podlago. Širjenje krščanstva je pomenilo, da je poganstvo pridobilo zloben prizvok in spremenilo nekrščanska prepričanja v nekaj, kar je bilo treba izganjati. Posledično je odpoved poganstvu kot nečemu zlobnemu postala pogoj za krst. Padec pod vpliv poganskega verovanja je bil torej podoben stanju obsedenosti. Eksorcizem je bil v tem kontekstu prostovoljni mehanizem, ki se je uporabljal za krepitev krščanske vere in skupnosti.
Poleg krsta so duhovniki izvajali eksorcizem tudi s polaganjem rok na obsedene, medtem ko so zlim duhovom ukazovali, naj zapustijo njihova telesa.
Kristjani v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku so lahko sami sebe eksorcizirali tako, da so prosili kakšnega svetnika za priprošnjika ter šli v cerkev in prosili za pomoč, da bi se približali Bogu in oddaljili od zla.
Srednji vek je spremenil tudi eksorcizem
Eksorcizem je temeljite spremembe doživel v 12. stoletju. Razlog je bil predvsem vzpon heretičnih sekt znotraj krščanstva, kot so katari. Eksorcizem je tako postal bistveni mehanizem, s katerim so se lahko kristjani osvobodili grešnih heretičnih prepričanj, ki so nastala v tem obdobju. Poleg tega so razni teologi, med drugim tudi sveti Tomaž Akvinski (1225-1274), razvili teme, kot je demonologija ter pomagali opredeliti in razjasniti namen eksorcizma.
Objavi prve knjige o eksorcizmu okoli leta 1400 so sledila desetletja krize za katoliško cerkev. Protestantska reformacija je razklala krščanstvo in z vidika Vatikana pomenila, da so bili obsedeni heretiki postali morda bolj prisotni kot kadarkoli prej. Posledično so procesi, kot je inkvizicija, postali podobni izganjanju hudiča. Tako je torej katoliška cerkev odobrila prvi uradni obred eksorcizma prav zaradi reformacije.
Leta 1614 je bil sprejet Rituale Romanum, ki je do prve polovice 20. stoletja ostal večinoma nespremenjen. Vključeval je De Exorcismis et Supplicationibus Quibusdam ali O eksorcizmih in nekaterih prošnjah in je bil po reformah, ki so bile sprejete na Drugem vatikanskem koncilu (1962-1965), revidiran. Posodobljena različica je bila objavljena leta 1999. Struktura in formule različic De Exorcismis et Supplicationibus Quibusdam iz leta 1614 in 1999 so si zelo podobne, novejša verzija pa ponovno krepi povezavo med krstom in eksorcizmom. Posledica tega je, da so sodobni eksorcizmi spet bolj podobni antičnim.
Eksorcizem danes
Če odpremo kanonsko pravo iz leta 1917, jasno vidimo, da naj bi vsaka škofija imela svojega eksorcista. Ker pa je njihovo izobraževanje drago in zamudno, je večina škofij to prakso hitro opustila. Mednarodno združenje eksorcistov je bilo tako ustanovljeno leta 1990, da bi pri Vatikanu lobirali za resnejšo obravnavo eksorcizma. Leta 2004 je vatikanska Kongregacija za doktrino vere pozvala škofije po vsem svetu, naj ponovno imenujejo svojega eksorcista.
Tudi papež Frančišek je naklonjen eksorcizmu. Leta 2017 je duhovnike spodbudil, naj svoje farane napotijo k eksorcistu, če se ugotovi, da je to resnično potrebno. Vsem, ki spremljamo dogajanje znotraj katoliške cerkve se bo zdelo kar nekoliko paradoksalno, da je njegova odprtost do eksorcizma v resnici povezana z njegovo izjemno liberalno agendo. Frančišek je prvi jezuitski papež. Jezuiti poudarek dajejo na izobrazbi in že dolgo veljajo za precej svobodomiselne.
Zgodovinsko gledano pa je bil eksorcizem tudi način za privabljanje novih spreobrnjencev. Nekateri ljudje, ki so po ogledu raznih grozljivk mislili, da so obsedeni, so se začeli zanimati za katolištvo in začeli obiskovati mašo. V letu, ko je izšel Izganjalec hudiča, so mediji v San Franciscu opisali katoliškega eksorcista, ki je pomagal judovski družini, ki je verjela, da je obsedena. Zaradi tega se je en družinski član spreobrnil iz ortodoksnega judovstva v katolištvo. Vsaka priložnost za nove spreobrnjence seveda ugaja cerkvi, ki ji število vernikov upada in je še vedno v senci škandalov o zlorabah.
Novinar
