Mestecu Autun v Franciji je v prvi polovici 16. stoletja grozila huda lakota zaradi podgan. Podgane so se namreč vztrajno mastile s pridelki kmetov. Vse je kazalo na to, da za ozimnico ne bo ostalo prav veliko.
Zapisi iz tistega časa pričajo, da so se prebivalci proti podganji zalegi neuspešno borili z mačkami, mišelovkami in molitvami. Ko našteti ukrepi niso zadostovali, so se po pravico odpravili na sodišče.
Po navedbah italijanskega jurista Carla D’Addosia so »kazniva dejanja« živali obravnavala civilna, kazenska in cerkvena sodišča. Jurisdikcija sodišč se je razlikovala glede na vrsto živali. Domačim živalim so praviloma sodila civilna in kazenska sodišča, divjim pa cerkvena sodišča. Vsekakor je treba vedeti, da so bili tovrstni postopki odvisni od pravnih običajev nekega kraja in da prej omenjena ločnica ne velja enotno za vso Evropo.
Pravni postopek je sprožilo cerkveno sodišče v kraju Autun. Podgane so bile obtožene objestnega uničenja pridelka. Zanimivo je, da so morala cerkvena sodišča že po uradni dolžnosti dodeliti zagovornika, čeprav so bile tožene stranke živali. Sodišče je za zagovornika podgan določilo takrat relativno neznanega 42-letnega pravnika Barthelemyja Chasseneeja.
Kako je Chassenee uspel s svojimi argumenti?
Prvi problem, s katerim se je moralo soočiti sodišče, je bil, ko se podgane niso zglasile na prvem sodnem naroku. Chassenee je svoje stranke pred sodnim senatom branil z argumentom, da podganam ni bilo vročeno obvestilo o tožbi. Sodišče je nadalje prepričal s trditvijo, da so podgane razpršene po deželi, zato zgolj en javni poziv na sojenje ni dovolj.
Sodišče je argument sprejelo in odredilo, da se sodni poziv javno prebere na prižnicah v vseh okoliških cerkvah. Pri tem naj se poziv pravilno naslovi na vse lokalne podgane, brez izjem.
Sledilo je veliko presenečenje, ko se podgane tudi na drugi sodni poziv niso odzvale. Njihov zagovornik pa kljub temu ni ostal brez argumentov. Odsotnost svojih strank je branil s trditvijo, da potrebujejo podgane zaradi svojega števila in razpršenosti več časa za potovanje do sodne dvorane.
Sodišče je tudi temu ugodilo in preložilo sojenje.
Sledila je tretja obravnava, ki je prav tako potekala v odsotnosti podgan. Chassenee je neposlušne podgane ponovno zagovarjal. Tokrat z argumentom, da imajo podgane, tako kot ljudje, pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče bi namreč moralo človeku zagotoviti varno pot do sodišča, sicer bi lahko toženec tak poziv upravičeno zavrnil. Nepriljubljenim podganam pa na morebitni poti do sodišča grozijo številne nevarnosti, predvsem napadi mačk.
Po Chasseneejevem mnenju so bile mačke zadosten razlog, da se podgane ne udeležijo sodne obravnave. Dodal je, da je mačke moč prišteti na stran tožečih strank, zato je zahteval, da naj tožeče stranke (prebivalci) preprečijo svojim mačkam ustrahovanje toženih strank (podgan). Sodišče je upoštevalo tudi ta argument.
Nekateri prisotni prebivalci se niso mogli dogovoriti, kako bodo preprečili mačkam ustrahovanje podgan, prav tako pa se sodišče ni uspelo zediniti glede dolžine roka, v katerem naj bi se podgane ponovno zglasile na sodišču. Na podlagi zgornjih dejstev je sodišče razsodilo tako, da je tožbo zoper podgane zavrnilo.
Barthelemy Chassenee je po velikem uspehu v tem postopku postal širše poznan in si je kasneje zgradil uspešno pravno kariero.
Novinar
