Psihoaktivne substance so imele v tradicionalnem obredju starih civilizacij posebno mesto, ki ga marsikje zavzemajo še danes. Služile so duhovni rasti posameznika, čigar skupnost naravi in nadnaravnemu pripisuje tesnejšo vez, kot smo je vajeni na modernem zahodu.
Obredne droge, kot so ayahuasca, peyote ali gobice s psilocibinom, v Srednji in Južni Ameriki v spiritualne namene uporabljajo že tisočletja. A šele v času duhovnega turizma so se popularizirala potovanja, katerih glavni cilj je obredno zaužitje tradicionalne rastline s psihoaktivnimi učinkovinami. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi komercializacija regije občasno ogrožala tako samih praks kot rastlin, ki so zanje ključne.
Ayahuasca (Andi in Amazonska regija v Južni Ameriki)
Ayahuasca je zvarek iz avtohtonih rastlin, ki rastejo ob Amazonki. Že stoletja jo pijejo v sklopu tradicionalnega zdravilstva/šamanstva in verskih obredov. Ponekod, denimo v Peruju, je njena uporaba uzakonjena s statusom kulturne dediščine. Psihoaktivna snov v zvarku je DMT (N,N-dimetiltriptamin). Kot pri marsikateri psihoaktivni substanci je priporočljivo, da uživalca nekdo nadzoruje. V Južni Ameriki je »vodič« pri obredu pogosto šaman.
Učinek ayahuasce je opaziti nekje od dvajset minut do ene ure po zaužitju, sam »trip« pa traja do šest ur. Ko začne droga delovati, najprej nastopijo neprijetni simptomi, kot so driska, bruhanje, halucinacije, paranoja in strah. Med bolj pozitivne učinke štejemo evforijo in občutek razsvetljenja. A ugodje pri uživanju ayahuasce ni cilj – kdor se za obred odloči, bi navadno rad spoznal kaj o sebi, spremenil mišljenjske vzorce, doživel takšen ali drugačen preporod.
Ali dejstvo, da je ayahuasca že od devetdesetih bolj trend kot skrivnost, izkušnjo naredi manj privlačno, se mora odločiti posameznik. Vsekakor je turist, ki verjame, da obred zanj ni prilagojen, ali da je vodič gotovo šaman, nekoliko naiven. Avtentična izkušnja pač nikoli ne bo v celoti omogočena tujcem. Tudi varnost žal ni zagotovljena. Razen tega je popularizacija ayahuasce prinesla pozitivne posledice, med drugim izmenjavo tradicionalnih znanj z Zahodom, povečano zanimanje za šamanizem in čedalje več raziskav.
Pejotl (Severnovzhodna Mehika)
Pejotl je vrsta nebodečega kaktusa, ki raste v Mehiki in Teksasu. Poznali so ga že Azteki, danes pa je znan tudi po imenu meskalito, po psihoaktivni učinkovini meskalinu. Rastlina je zaščitena, njeno uživanje je dovoljeno le v obredne namene. Rituala se udeleži več članov skupnosti, ki skupaj zapoje obredne pesmi in zaužije posušen pejotl. Učinek je primerljiv tistemu LSD-ja ali norih gobic: halucinacije, spremenjena percepcija, sinestezija in evforija, možno je tudi bruhanje. Traja lahko do dvanajst ur.
Globalizacija v primeru pejotla ogroža rastlino samo – ne smemo pozabiti, da je kaktus za domorodce sveta rastlina. Čeprav se ga nabira pod okriljem priznane religiozne organizacije, marsikje ne zraste nazaj. Posledično se je razširila praksa sajenja semen v sklopu obreda, da bi vrnili del tega, kar vzamejo. Nekoč avtohtona rastlina je danes zavestno kultivirana – nekoč sveti kaktus je povpraševanje spremenilo v surovino.
Psihedelične gobe (Oaxaca, Južna Mehika)
Čeprav so gobe s psilocibinom pri nas prepovedane, lahko nanje jeseni naletimo v naravi (v hribih, na primer na Pohorju, rade rastejo v kravjeku). Raziskave, na podlagi katerih znanstveniki promovirajo terapevtsko uporabo psilocibina, kljub stigmatizaciji in preprekam v financiranju vztrajno napredujejo.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so mehiške psihedelične gobe pritegnile pozornost ZDA, ko sta o obredni izkušnji v odmevnem eseju (Seeking the Magic Mushroom) poročala ameriška turista. Psihoaktivne gobe v obredju že stoletja uporabljajo Mazateki v mehiški regiji Oaxaca, a že prej so jih poznali Azteki. Simptome ob uživanju gobic s psilocibinom lahko primerjamo z zgoraj opisanim zaužitjem pejotla. Obredno izkušnjo tako lahko spremljajo barve, distorzija okolice, evforija ali ravno nasprotno – slab trip bo zaznamovala depresija ali paranoja. V tem primeru bo tudi spreminjanje okolice delovalo grozeče.
Gobice zakon podobno kot pejotl ščiti, v kolikor so uporabljene v obredne namene – a tega na območjih, kjer obrede poznajo, policija v praksi ne preverja. Tako je na primer mesto San Jose del Pacifico postalo globalni epicenter turizma drog, ki ga letno obišče do dvajset tisoč turistov. Težko rečemo, da je izkušnja obrednega uživanja gobic potemtakem še lahko avtentična. Prav tako težko zamerimo domačinom, ki so do turistov upravičeno nezaupljivi.
Novinar
