V El Salvadorju je svoja vrata odprl nov mega-zapor, ki lahko sprejme do 40 tisoč zapornikov. V sledečih tednih se je hitro napolnil predvsem z obsojenci, ki so bili člani lokalnih tolp. Institucija je namreč dobila naziv »zaporniškega centra za teroriste« (centro de confinamiento de terrorismo). Gre za agresivno politiko, s katero želi predsednik države Nayib Bukele zmanjšati visoko kriminaliteto in organiziran zločin znotraj uličnih tolp (pandillas).
Kako izgleda novi mega zapor?
Na spletu je kmalu zakrožil video, ki so ga mnogi označili za spornega in zaskrbljujočega. V njem lahko spremljamo prevoz zapornikov na novo lokacijo. Prikazuje in komentira več prizorov zapornikov z obritimi glavami, ki sredi noči tečejo do avtobusov in se odpravljajo na pot do novega zapora. Med tekom so vklenjeni v verige. Nato so prisiljeni klečati, z rokami nad glavami, razporejeni v vrste eden ob drugem, brez osebnega prostora. Oblečeni so zgolj v bele hlače. Ves čas jih opazujejo do zob oboroženi in oblečeni stražarji.
Najprej je treba poudariti nekaj težav s predstavitvijo te novice. Mediji opisano dogajanje senzacionalizirajo, kot da gre za akcijsko serijo na Netflixu. Ne zgolj mediji, to počne tudi predsednik države na svojih družbenih omrežjih. Video v ozadju spremlja napeta glasba, dinamičnega pa ga delajo sunkoviti kadri, ki se hitro menjujejo. Zunanji opazovalci lahko dobijo vtis, da vlada skuša svojim podanikom ponuditi kruha in iger. Prebivalci El Salvadorja so namreč popolnoma navdušeni nad novimi ukrepi in jih pozdravljajo z velikim entuziazmom. Toda vprašamo se: kako lahko sprejmemo to dehumanizacijo zapornikov in kršenje človekovih pravic?
Hoy en la madrugada, en un solo operativo, trasladamos a los primeros 2,000 pandilleros al Centro de Confinamiento del Terrorismo (CECOT).
Esta será su nueva casa, donde vivirán por décadas, mezclados, sin poder hacerle más daño a la población.
Seguimos…#GuerraContraPandillas pic.twitter.com/9VvsUBvoHC
— Nayib Bukele (@nayibbukele) February 24, 2023
Na svojem Twitter profilu je predsednik zapisal: “Danes zjutraj smo v eni sami akciji preselili prvih 2000 pandillerov v zaporniški center za teroriste (CEOT). To bo njihov nov dom, kjer bodo živeli desetletja, pomešani, brez moči, da bi še naprej škodili ljudstvu.“
So življenjski pogoji v novem salvadorskem zaporu sporni?
V resnici je vprašanje organiziranega kriminala in vojn med tolpami veliko bolj zapleteno, kot si lahko predstavljamo. Zaradi zelo velikega števila umorov je država želela ukrepati na radikalen način in je razglasila izredne razmere. Po masovnem zapiranju se je število umorov zelo zmanjšalo. Toda ali lahko rečemo, da dobljeni rezultat reši tako globoko dilemo? Ali je prav, normalno ali pošteno, da zapornike obravnavamo kot smeti? Smo se znašli še pred eno kletko, ki bo ljudi »izboljšala« v imenu zakona, v resnici pa bo ta prevzgoja simpatizirala z ideologijo koncentracijskih taborišč? Spomin nam morda prikliče kitajska taborišča Ujgurov.
Čeprav slednja zapirajo pripadnike verske manjšine, bi lahko razmišljali, da se tudi pripadnike pandill drugoti v smislu, da se jih vidi kot hude nasprotnike narodu, ki »ogrožajo življenja in prihodnost otrok poštenih Salvadorencev«. Da se jih smatra za krvoločne zločince, ki ne spadajo v družbo in je zato treba izločiti.
Čeprav je kriminalizacija družbe ponavljajoči se problem v Latinski Ameriki, lahko rečemo, da je pravi krivec propadla država. V številnih primerih gre za ljudi iz nizkih socialnih razredov, ki živijo v absolutni revščini, ne le relativni. V prostoru, ki nima dovolj razvitega gospodarstva, da bi bilo prebivalcem zagotovljeno delo. V družinah, ki se spopadajo z zlorabo drog, alkohola ali generacijskim nasiljem. Na mestih, ki so zapuščena od Boga in domovine, mnogi nimajo druge možnosti, kot da se zatečejo k kriminalu, da bi lahko preživijo.
Obstajajo boljše rešitve za masovni kriminal?
Poskus, da bi kriminal umaknili z ulic na opisan način, je morda videti otročji in naiven. Toda hkrati v tako resnih situacijah ni mogoče slediti priročnikom, ker ne obstajajo – morda ni popolne rešitve. Kljub temu je obravnavanje zapornikov brutalno in ponižujoče. To, kar prikazujejo videoposnetki in kar nam pove statistika o mega zaporu (da si bo na primer 80 zapornikov delilo eno celico), ni produktiven način za prevzgojo in rehabilitacijo storilcev. Težko si je predstavljati, kako bi se morali po takšnih izkušnjah spet vključiti nazaj v družbo. Kako lahko pričakujemo, da bodo spoštovali sistem in oblast, ko v njih vzbuja sovraštvo? Ko je nekaj nezakonito, a hkrati normalno, smo soočeni s problemom, ki nima preproste rešitve ali enostranskih odgovorov, temveč zgolj odprta vprašanja.
Po drugi strani v mnogih državah Latinske Amerike vojni zločinci iz obdobij diktatur uživajo v razkošnih zaporih, kjer so roki pravice praktično nedotakljivi. Prejmejo amnestijo, ki si je ne zaslužijo, in kljub odvzetju svobode uživajo v visokem življenjskem standardu, o katerem lahko večinsko prebivalstvo zgolj sanja. Drugi so zlorabljeni, kot da niso niti ljudje, čeprav jih je država sama potisnila v to življenje kriminala. Čeprav gre za dva ekstrema in obstaja siva cona na sredini, je mogoče videti, da se nasilje in kriminal na tem kontinentu še vedno zdita nerešljiva problema.
Novinar
