O črnem trgu z organi smo že pisali. Kar ga še vedno spodbuja in omogoča, je splošno pomanjkanje organov v medicinskem sistemu. To vodi obupane ljudi, ki bi brez organov umrli na »lov« za organi, ki bi jih pridobili izven medicinskega sistema. Ker tudi bogati Evropejci potujejo v druge države, med njimi je tudi Kitajska, da bi dobili enega od teh nezakonito odvzetih organov, je to izziv tudi za EU.
Odvzem organov na Kitajskem
Na Kitajskem je trenutno več kot 1,5 milijona zapornikov, ki jim za potrebe trga z organi le te ilegalno odvzamejo. V okviru črnega trga organov na kitajskem se vsako leto obrne približno 1 milijarda dolarjev.
Prisilno odvzemanje organov se na Kitajskem že leta izvaja v velikem obsegu, po nekaterih mnenjih naj bi se na leto opravilo med 60 tisoč in 90 tisoč transplantacij.
Leta 2014 so državni mediji poročali, da bo Kitajska postopoma odpravila prakso odvzemanja organov usmrčenim zapornikom in da se bo namesto tega zanašala na nacionalni sistem darovanja organov. Glavne tarče odvzema organov so bili pripadniki duhovne discipline Falun Gong, ki jo je Kitajska prepovedala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in jo označuje za »zlobni kult«. Tarča pa bi lahko bili tudi ujgurski muslimani – etnična manjšina, katere pripadniki so v velikih zaporih na zahodu Kitajske.
Pripadniki Falun Gonga so bili eden – in verjetno glavni – od virov dobave organov, medtem ko je usklajeno preganjanje in medicinsko testiranje Ujgurov novejša grožnja, pri čemer je uporabljen drugačen zapis imena te, na Kitajskem zatirane, manjšine.
Od prvih obtožb mineva že več kot 20 let
Obtožbe o prisilnem odvzemu organov so se prvič pojavile leta 2001, ko je bil na Kitajskem zabeležen razcvet presaditev, čakalne dobe pa so postale nenavadno kratke. Na kitajskih spletnih straneh so bila srca, pljuča in ledvice naprodaj in jih je bilo mogoče vnaprej rezervirati, kar je nakazovalo, da so bile žrtve ubite na zahtevo.
Zagotovo vemo, da so vsaj do 1. januarja 2015 so na Kitajskem usmrčenim zapornikom brez njihove privolitve odvzemali organe in jih presajali. »Čeprav se je stanje nekoliko izboljšalo, je zaradi tajnosti podatkov o smrtnih kaznih in statističnih podatkov o presaditvah organov doslej zelo težko dobiti natančno sliko,« je dejala Jöelle Hivonnet iz Evropske službe za zunanje delovanje.
Kako črni trg z organi vpliva na Evropo?
Razmere na Kitajskem so problem tudi za EU. Jöelle je dodala: »Vemo da obstajajo evropski državljani, ki potujejo na Kitajsko, da bi se okoristili z nezakonito trgovino z organi. To je evropski problem in problem človekovih pravic. Spoštovati je treba načelo sledljivosti. Pomembno je poudariti, da cilj ni izpostaviti Kitajsko, saj so se podobne obtožbe pojavile tudi v drugih državah.«
Odvzem organov ni problem samo na Kitajskem, ampak tudi v Južni Ameriki, Indiji, Pakistanu in Egiptu. Do ena od desetih presajenih ledvic je bila pridobljena nezakonito, prejemniki pa za ledvico plačajo tudi do 150.000 €, je poslancem na zasedanju povedala Marta López Fraga iz Sveta Evrope. Kupci prihajajo iz Severne Amerike, Savdske Arabije in Evrope.
Prebivalci EU potujejo v druge države, da bi dobili organ. »Številni primeri zapletov z državljani EU, ki so se vrnili iz tujine z nezakonito pridobljenimi organi usmrčenih zapornikov, niso nikoli raziskani, saj zdravniki trdijo, da morajo ohraniti zaupnost pacientov,« je dejala Beatriz Domínguez iz španske nacionalne organizacije za transplantacijo.
Moralna odgovornost mora biti upoštevana
Skrbijo pa tudi obtožbe, ki so se pojavile, da večje zdravstvene inštitucije posredno sodelujejo pri odvzemu organov, saj le te urijo tudi Kitajske zdravnike, ki se nato vračajo v domovino, kjer opravljajo nečedne posle. Transplantacije namreč brez izšolanih zdravstvenih delavcev niso mogoče. Žal se je potrebno zavedati tveganja, ki ga nosijo inštitucije, ki šolajo zdravstvene delavce in se zavedajo tveganja, ki ga to potegne za seboj.
Institucije, ki nosijo največ tveganja za neposredno odgovornost so univerze, bolnišnice, neodvisni strokovni organi, medicinske revije in transplantacijske družbe, ki sodelujejo pri kliničnem usposabljanju, kliničnih raziskavah, štipendijah in financiranju ter zagotavljanju medicinske opreme in zdravil posameznikom, za katere obstaja zelo realno tveganje, da bodo znanje odnesli domov in ga uporabili, da bi škodili, ne zdravili. Seveda pregon takšnih dejanj ni mogoč, a moralna odgovornost ostaja in bo morala biti upoštevana.
Novinar
