Danes je kirurgija nekoliko samoumevna. Ko imamo težavo, gremo k zdravniku, ki preveri, ali je naše stanje dovolj resno, da se ga moramo lotiti operacijsko. Potem se srečamo s kirurgom, ki nam razloži proces operacije, do nas pa pristopi še anestezist, ki preveri naše vitalne znake, preveri možne alergije in zaplete ob anesteziji, nato pa nas medicinske sestre pripravijo in odpeljejo v operacijsko sobo. Nad sabo vidimo luči, ko je maska nameščena na naš obraz pa se spomnimo samo še 10, 9, 8, 7… Nekoč ni bilo tako.
Kam v preteklost sega kirurgija?
Zgodovina kirurgije je pestra in obsežna. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev se je začela že 6500 let pred našim štetjem. Takrat so poznali kirurški postopek imenovan trepanacija, odprtje lobanje, ki je reševalo težave, ki so nastale kot posledica nabiranja tekočine in dvigovanja znotrajlobanjskega pritiska. Lobanje z dokazi tega postopka so našli v Franciji, pri čemer je zanimivo, da so enak postopek poznali tudi Inki. Njih pa lahko povežemo tudi z odpiranjem prsnega koša, ki pa ni služilo zdravstvenim namenom.
Operacijske prakse niso namenjene odstranjevanju tkiva, ampak tudi popravljanju poškodb. Tako ne čudi dejstvo, da je okoli 1750 let pred našim štetjem v starem Egiptu že obstajal postopek za zdravljenje krokodiljih ugrizov in resnejših opeklin.
Arabci so bili zelo uspešni na področju kirurgije. Najbolj poznan kirurg iz srednjega veka je bil Abulcasis, ki je svoje kirurško znanje pridobival od starogrških kirurgov.
V srednjem veku so tudi na področju Evrope opravljali določene kirurške posege, le te pa so včasih po navodilu zdravnikov, včasih pa na lastno pest opravljali brivci. 1540 je tako v Angliji nastalo prvo združenje kirurgov, ki je obstajalo pod imenom Združenje brivcev kirurgov. Opravljali so povsem lažje posege, kot sta izruvanje posameznih zob in izpuščanje krvi.
Vsi vemo, kaj je amputacija, a kot posledica gangrene, torej odmiranja tkiva, je bila amputacija uporabljena šele leta 1630. Opravil jo je Wilhelm Fabry, ki je poznan kot oče nemške kirurgije.
Danes je to sicer nepredstavljivo, a takrat so bili vsi ti postopki opravljeni brez anestezije in so rezali v »živo meso«. Prvi anestetik je bil razvit in uporabljen šele leta 1843, to je bil eter. Do takrat so bili pacienti nekoliko omamljeni s pomočjo alkohola, na kirurški postelji pa jih je držalo tudi po šest mož.
Hiter napredek kirurgije v zadnjih stoletjih
V 19. stoletju je kirurgija napredovala zelo hitro. Dobili smo mnoge postopke, ki še danes rešujejo mnoga življenja in podaljšujejo življenjsko dobo prebivalstva. 1818 je bila opravljena prva transfuzija človeške krvi, odstranili so tudi mnoge tumorje, 1885 pa je bila opravljena prva uspešna odstranitev slepiča, ki se ni končala s smrtjo pacienta. V 19. stoletju se razvije tudi rentgen in opravljena je prva operacija na odprtem srcu.
Zgodovina je najboljša učiteljica in vsi prvi poskusi kirurških praks, ki se niso končali najboljše za pacienta, so danes izjemne vrednosti za vse zdravnike, ki se podajajo na pot kirurgije. Zgodovina nas je naučila resnično veliko in nekatere prakse se uporabljajo še danes. Sicer pa z veseljem strmimo v prihodnost, kjer se obetajo izjemno napredni operativni postopki, ki bodo skrajšali čas okrevanja pacienta in zmanjšali invazivnost postopkov. Danes se razvijajo robotske operacije, operacije s pomočjo magnetov in robotske operacije, ki se lahko opravljajo tudi na daljavo.
Novinar
