Najbolj vplivni umetniki leta 2023

36-letnega igralca je nominiral njegov dolgoletni sodelavec, Ryan Coogler.

Slednji občuduje Jordana (ki je letos tudi končno prejel svojo zvezdo na Hollywood Walk of Fame) zaradi izjemnega truda, saj mu, po njegovih besedah, nič ni bilo dano v roke, temveč si je celoten uspeh prislužil sam.

Poleg tega, da je izjemen igralec, se je uspešno izkazal tudi kot režiser filma Creed 3, kljub izzivom, ki jih položaj prinese s seboj.

Težko je verjeti, da lahko nekdo s takšno življenjsko zgodbo kot Barrymore pride ven cel – njej je uspelo to in še več.

Ko je zaslovela pri sedmih letih z vlogo v filmu E. T., je za seboj imela že leta izkušenj v igranju.

Slava pri tako mladi starosti je igralko potisnila v situacije, ki za otroka vsekakor niso primerne. Poleg tega je imela očeta alkoholika in neodgovorno mamo, kar pomeni, da je njen vzor bil v najboljšem primeru vprašljiv.

Pri 11. letu je že imela probleme z alkoholom, pri 12 pa je razvila zasvojenost od drog. Vendar ji je navkljub vsem obetom uspelo popolnoma obrniti svoje življenje.

Njene vloge v romantičnih filmih so prispevale k redefiniciji ženskih junakinj, njena vloga v Kriku pa je bila tako afektivna, da je določila ton še preostalim filmom v žanru.

Danes je Barrymore popolnoma trezna, njeno mesto v pop kulturi pa je za vedno zacementirano.

Kljub temu, da se zdi, da je kraljica stand-up komedije uspela čez noč, to ni res. Zahvala gre njenemu večletnemu trdemu delu, ko je pilila svojo rutino, saj nikoli ni odstopila z odra za več kot dva tedna.

Njena oddaja je danes med streamerjevimi najbolj priljubljenimi komedijami, svojo platformo pa izkorišča tudi za boj proti hiperseksualizaciji azijskih žensk ter proti drugim stereotipom. Vidimo jo lahko tudi v Netflixovi črni komediji Beef.

Redko kdo bi lahko prevzel vlogo legendarne ikone, kot je Elvis Presley in ga upodobil v vsej svoji veličini; Austinu je to uspelo v istoimenskem filmu Elvis.

Da je bilo to mogoče, je moral vlogi dati vse. Spustil se je v zajčjo luknjo in Elvisa popolnoma naštudiral, ga spoznal od zunaj in znotraj. V proces je dal svoj celoten um, telo in dušo. V Presleya se je tako potopil, da še zdaj, ko je film že zdavnaj izšel, govori kot on.

S predanostjo vlogi je postavil vzor vsem igralcem. Sam je dejal, da še vedno čuti Elvisov duh v sebi, in nihče ne more določiti roka trajanja tega; morda se je ta za vedno zasidral v njem.

Pot te sarkastične ikone – lastnost, po kateri jo pozna največ ljudi – ni bila postlana z rožicami.

Ko je bila 20-letna študentka na newyorški univerzi, jo je med tečajem improvizacije zadela kap, zaradi katere nekaj časa ni mogla komunicirati z nikomer. Še vedno je razumela vse okoli sebe, vendar se ni mogla izraziti ne z besedami ne s pisanjem.

To je bila sicer druga kap v njenem življenju. Prva jo je pustila paralizirano za kratek čas, vendar si je hitro opomogla.

Izkušnji sta jo izoblikovali v osebo, kakršna je zdaj. Ljudi pogosto zmede, saj stvari ne jemlje preveč resno. Ta odnos poskuša ohranjati ne glede na vse, saj jo je pripeljalo do tega, kjer je danes.

Vsi smo uživali v filmih Knives Out, Glass Onion in Vojna zvezd-Poslednji Jedi ; oseba, ki stoji za vsem tem, pa je Rian Johnson.

Režiserju je najbolj pomembno, da pri delu izvleče nekaj novega iz kinematografskih zalog. Izogiba se vdajanju nostalgiji. Tudi, ko njegovi filmi delujejo v žanrih stare šole, poskuša ugotoviti, kako lahko občinstvo te doživi na nov način, in to izpelje uspešno. To pa ga razlikuje od mnogih drugih režiserjev.

Igralka je v svojih prvih letih v poslu opazila, da je v Hollywoodu opazno pomanjkanje latinske zastopanosti – odločila se je torej, da bo vrzel zapolnila in odprla svoj Ventanarosa Productions. Prvi film, ki ga je podjetje produciralo, je bil nominiran za 6 oskarjev.

Hayek se osredotoča tudi na ozaveščanje in odpravo nasilja nad ženskami ter diskriminacije priseljencev. Zelo odprta je tudi o lastni disleksiji, zaradi katerega je precej težje brala scenarije. Vendar je dolgo delala na svojih sposobnostih pomnenja. Čeprav rabi več časa za predelat celoten scenarij, ga mora prebrati le enkrat, da si ga zapomni.

Saldaña ni samo izjemna igralka – kar je vsekakor dokazal s svojimi vlogami v Avatarju, Varuhih Galaksije itd. – temveč svoj položaj uporablja tudi za družbeno koristne namene.

Želela si je najti način, kako spodbuditi medije k temu, da bolje predstavljajo ameriško javnost danes v primerjavi s tisto 80 let nazaj. S tem namenom je ustanovila platformo za novice BESE, ki naj bi osvetljevala izstopajoče in pozitivne zgodbe o Latinoameričanih.

Glavni fokus je trenutno na tej skupnosti, ker je najbolj marginalizirana (glede na svojo velikost), vendar se reprezentacija nikakor ne zaključi pri tej etnični skupini.

V času otroštva so človeški možgani najbolj podvrženi zunanjim vplivom; Blume se tega zaveda in skrbi za to, da so vsaj njene knjige vir dobrega vpliva.

Pisateljica se v svojih knjigah brez zadržkom dotika občutljivih tem, ki so del odraščanja in tako odločno podira tabuje. Njen stil pisanja vključuje humor in včasih tudi grafične podobe težav, s katerimi se mladi soočajo.

Je tudi javna nasprotnica cenzure, katere so bile njene knjige že večkrat deležne. Meni, da bi otroci morali imeti svobodo brati karkoli si želijo in imeti možnost pogovora s starši ali s kom drugim o tej temi.

Igralec Farrell je občudovan tako s strani oboževalcev kot s strani drugih igralskih kolegov. Oboji cenijo njegovo vztrajnost, odpornost in smisel za humor ter dejstvo, da se ne boji nobenega žanra ali tona filma. Njegov ego ni vezan na predstave.

Tekom svoje kariere je bil njegov cilj vedno opravljanje dela, ne pa ustvarjanju slave ali zapuščine – ravno takšen odnos in predanost pa sta mu pomagala se povzpeti na vrh.

Igralko je nominiral nihče drug kot Ryan Murphy, režiser serije Glee, v kateri je Michele imela glavno vlogo.

Resnica je, da je imela v javnosti slab ugled. Širile so se govorice, da se med snemanji obnaša kot muhasta diva, ter neprijazno ravna z ljudmi.

Murphy jo je že med snemanjem serije Glee zagovarjal. Še danes trdi, da je zagnana, ambiciozna in pri delanju česarkoli ima vedno v mislih svoj cilj. Takšna naj bi bila že od rojstva.

Po kritikah glede njenega obnašanja se je igralka zamislila in se za nekaj časa umaknila od javnega očesa. Zdaj je spet aktivna v svoji karieri, kolegi pa poročajo, da je njen odnos izjemno pozitiven in da z vsemi ravna na spoštljiv in prijazen način. Ta sprememba nakazuje, da je dovzetna konstruktivno kritiko in upoštevanje le-te. Ta lastnost ji gotovo pomaga tako v njeni karieri kot tudi v medosebnih odnosih.

Leight se je zapisala v zgodovino, ko je leta 2022 na Beneškem bienalu predstavljala ZDA. Je namreč prva temnopolta ženska, ki je delala v državnem paviljonu na tem vrhunskem umetniškem festivalu.

Njeno ciljno občinstvo so predvsem temnopolte ženske, katerih tradicije so bile izpuščene iz arhiva ali iz zgodovine.

V njenih keramičnih kipih, po katerih je najbolj znana, se pogosto pojavljajo elementi, ki se povezujejo s stereotipi o črnkah – skozi umetnost se torej spopada z njimi in postavlja oltar lastnim koreninam.

Včasih potrebujemo opomnik, da nehamo jemati stvari za samoumevne – Tillmansove fotografije povzročijo prav to.

Znan je po svojem eksperimentiranju z medijem fotografije, da bi redefiniral načine videnja zadev.

Motiviran je z esteticizmom in političnimi interesi, sploh tistimi, ki se ga še posebej tičejo. Spolna identiteta in homoseksualnost sta temi, ki sta mu zelo blizu.

Družbeni komentar v njegovih fotografijah se izraža v načinu, kako umetnik manipulira s slogom in različnimi načini prikaza, s čimer pod vprašaj postavi navidezno običajna in naturalizirana stališča.

Prva temnopolta ženska prejemnica Pulitzerjeve nagrade za dramo vedno znova dokazuje, da je tega naziva vredna.

Skozi svoje pisanje dramskih scenarijev razkriva človeško izkušnjo v svojem bistvu; njeni liki so v smislu osebnosti, lastnosti in čustev tako človeški, da nanje ne moremo gledati črno-belo. Tudi sama svojih likov nikoli ne obsoja.

Človeške situacije, o katerih piše, se prepletajo z njenimi lastnimi čudnimi svetovi.

Hkrati izziva konvencionalne ideje o obliki in svojim likom daje prostor, da povedo neizrekljive stvari. Njeno delo je poetično in politično hkrati. Povezavo med igralci in občinstvom v živo izkorišča tako, da nas vplete v osebna in družbena vprašanja njenih iger.

Besede so pomembne; nihče se ne tega zaveda bolj kot pisatelj Neil Gaiman. Z njimi krmarimo po svetu, izmenjujemo ideje in se sporazumevamo, onkraj zgolj tega, kar je neposredno izrečeno.

Zato je pisatelj velik zagovornik tega, da bi otroci (pa tudi odrasli) morali brati knjige – bolj specifično, morali bi brati leposlovje, v katerem se tudi sam specializira in žanru prispeva lastne knjige.

Leposlovje po njegovem mnenju namreč bralca pripelje bližje resnici kot druge oblike branja. Skozi njega se mladi bralci naučijo več o svetu okoli sebe kot iz katere koli druge oblike neleposlovja. Poleg tega pomaga graditi empatijo in zavedanje, ki oblikujeta pot otroka v svet; ni nujno, da je svet tak. Stvari so lahko drugačne. In to je ključno.

»Pesem lahko združi, navdihne in na koncu spremeni svet.« To so besede prve dame ZDA Jill Biden, tik pred podelitvijo nagrade za najboljšo pesem za družbene spremembe na Grammyjih 2023.

Avtor pesmi je bil po njeni objavi aretiran, pesem pa je bila odstranjena, vendar je kljub temu pustila globok vtis na milijone Irancev, ki protestirajo proti Islamski republiki. Močna pesem za svobodo in pravice žensk je postala neuradna himna iranske revolucije.

El Anatsui velja za enega najpomembnejših še vedno aktivnih umetnikov, ki izhajajo iz afriške celine.

Že od vedno je bil nagnjen k eksperimentiranju z novimi mediji. To sicer ni novost za sodobne umetnike, vendar v njegovem času to ni bila konvencionalna praksa.

Tisto, po čemer se razlikuje od mlajših kolegov, pa je dejstvo, da za izpopolnitev enega samega medija porabi leta in leta. Strogo se drži principa, da obvlada en medij, preden začne sploh razmišljati o novem.

Osnovne materiale oblikuje v kompleksna dela, ki so hibridi med kipi in slikami in ki vplivajo na številne generacije mlajših ustvarjalcev.

Naročanje knjig preden izidejo. Obiskovanje dogodkov in večurno čakanje v vrstah za podpis avtorice. Solze sreče ob spoznanju. Vse to je realnost pisateljice Colleen Hoover.

Hoover piše knjige že dolga leta, vendar so v času pandemije koronavirusa na videz čez noč dobile ogromno publicitete in pozornosti. Avtorica je tako-rekoč lastnoročno celotno generacijo spravila nazaj v knjigarne in knjižnice po dolgem trendu upadanja branja med mladimi.

Del uspeha je treba pripisati platformi TikTok, vendar je večji razlog v vsebini njenih knjig. Te so posnetki navadnega življenja. Imajo delček vsakega žanra, zaradi česar so verjetno tako univerzalne. Vseeno pa je najpogostejša tema v njih romanca, v katero se bralci lahko zatopijo in za trenutek pozabijo na morebitni stres in probleme vsakdanjega življenja.

V zadnjih letih smo bili priča porastu bedroom izvajalcev, torej izvajalcev, ki svojo glasbo ustvarjajo kar v domači spalnici. Indie scena je postala popravljena z njimi, vendar kar razlikuje Steve Lacyja od vseh drugih je to, da je v tem oceanu umetnikov uspel vzbuditi pozornost širše javnosti.

Dokazal je, da lahko ustvarjaš svoje pesmi in jih produciraš skoraj brez proračuna – vse svoje pesmi namreč posname na svojem mobilnem telefonu in obdela s pomočjo brezplačne programske opreme. S tem na stotine mladim, ki si želijo ustvarjati glasbo kaže, da je to mogoče, ter jih navdihuje.

Kljub temu, da je star komaj 24 let, je že produciral glasbo za Maca Millerja, Kendricka Lamarja, J Cola itd., sodeloval pa je tudi z mnogo drugimi znanimi izvajalci. Jasno je, da je pred njim svetla prihodnost in plodna kariera.

Anja Koglot

Junior novinar