Na filipinskem otočju, natančneje v okrožju Manile, približno 4 milijone ljudi živi v slumih. Gre za nekatera od najgosteje naseljenih slumov na svetu, ki jih zaznamujejo izjemno težki življenjski pogoji. Zato se že desetletja nekateri prebivalci slumov odločajo za alternativo, ki jo smatrajo za udobnejšo – javna pokopališča.
Prvi živi prebivalci manilskih pokopališč so bili tam zaposleni delavci oziroma grobarji. Sprva so živeli v okolici pokopališč, nato pa so se preselili v njihovo neposredno bližino in začeli dobesedno spati na grobovih. Tja so se priselile njihove žene in tam so zrasli njihovi otroci. Na tej točki najstarejši rezidenti beležijo že 50-60 let bivanja med grobovi, kostmi in smetmi in to okolje kličejo svoj dom.
Kako izgleda življenje v pokopališčnih slumih?
Nekateri prebivalci pokopališč si zgradijo celotne hiše okrog grobnic ali dobesedno na bazi grobov. Ti se neopazno zlijejo z gospodinjsko okolico in se spremenijo v postelje, klopi ali delujejo kot stene hodnikov in sob. Imajo elektriko in vodo, ki jo pogosto kradejo pokopališču. V nekaterih primerih uprava pokopališča to tudi dovoli in to storitev zaračunava izjemam, ki so zaposlene pri njih. Pokopališče na severu Manile ima celo organizirano šolo, ki jo obiskujejo otroci med drugim in četrtim letom starosti, da se naučijo brati in pisati in odidejo v pravo šolo pripravljeni.
Ker v Manili umira več ljudi kot je pogrebnih kapacitet, svojci po pogrebu najemajo grob za dobo petih let. Če pogodbe ne morejo obnoviti, ali pa če to ni mogoče, morajo grob odpreti in ostanke pokojnega odstraniti. Ponavadi jih grobarji z golimi rokami stlačijo v prazne vrečke cementa. Obleko ločijo od kosti in del za delom pobirajo in prepoznavajo notranje organe umrlega. Nato grob očistijo in pripravijo za naslednjega mrliča, ki navadno pride že naslednji dan. Izdelajo lahko tudi nagrobno ploščo zanj, a mnoge stranke si ne morejo privoščiti niti tega. Če kosti umrlega svojci ne prevzamejo, jih pokopljejo oziroma zabetonirajo v skupne masovne grobove ali pa pristanejo na ulici. Tam se nemalokrat spremenijo v igrače otrok, ki si z njimi krajšajo čas.
Zakaj ljudje raje živijo na pokopališčih kot v navadnih slumih?
Dejstvo je, da ljudje na pokopališčih živijo obkroženi s kostmi in to ne v metaforičnem smislu. Kljub temu, so pokopališča bolj čista, saj so prebivalci plačani, da zanje skrbijo. Gre za javni prostor, za katerega je zadolžena uprava. Parcele se za razliko od navadnih slumov na gričevnatih in težko dostopnih pobočjih ponavadi nahajajo na ravnem reliefu. Prav tako se njihova gradnja ne širi vertikalno v enaki meri, saj mora vedno puščati prostor za grobove, ki se odpirajo, praznijo in spet polnijo.
Tudi za tiste, ki niso grobarji, se najde delo. Predvsem otroci se ukvarjajo s čiščenjem nagrobnikov, nekateri prodajajo izdelke ali vredne smeti v okolici. Prebivalci v večini poudarjajo udobje in čistočo njihovih prebivališč, seveda pa bi z veseljem živeli drugje, če bi si to lahko privoščili.
Kako živi sobivajo z mrtvimi?
V našem svetu si nekaj takega preprosto ne moremo zamisliti. Pokopališče kot prostor mrtvih velja za nekaj svetega in zato zapoveduje pravila obnašanja in celo oblačenja, ki jim je tam treba slediti. Vsakršno odstopanje od tega javno kritiziramo in obsojamo brez da bi se ob tem čutili slabo, saj nam to zapoveduje kolektivna moralna norma.
Na Filipinih je situacija nekoliko drugačna, a kljub temu to ne pomeni, da je tovrstno početje sprejeto pozitivno. Upravitelji pokopališč želijo prebivalce premakniti na drugo lokacijo in smatrajo njihovo bivanje na dotični lokaciji za nadvse sporno in nesprejemljivo. Prebivalci sami pravijo, da so se z leti navadili novega okoliša in da jih sobivanje s smrtjo ne moti. Še več, pravijo, da bi se morali bati živih, ne pa mrtvih.
Mnogi izmed njih so na istem pokopališču kjer živijo že pokopali svoje prijatelje, otroke, starše ali celo kupili lasten grob. Nekateri so na svoje domove še posebno navezani, saj so v grobovih, na katerih živijo, pokopani ljudje, ki so jih osebno poznali. Njihovi svojci jim celo plačujejo, da grobove pazijo in čistijo njihovo zunanjost. Pravijo, da z mrtvimi živijo in tako počastijo njihov spomin.
Potrebno je poudariti, da tovrstno početje vsekakor ni omejeno na najnižje socialne sloje. Premožna elita si namreč v neke vrste pogrebnih naseljih daje zidati družinske mavzoleje; velike hiše, kjer se ne nahaja zgolj družinska grobnica, temveč tudi kuhinja, žar, dnevna soba in spalnica. Skratka vse, kar družinski člani potrebujejo, ko pridejo obiskat svoje mrtve za rojstne dneve in z njimi preživijo več ur ali celo dnevov.
Ali skakanje, plezanje in petje po grobovih obsojamo ali ne, je stvar naše kulture. Vsekakor pa ne moramo zanikati dejstva, da gre za pripisovanje posebnega pomena določenemu prostoru, ki je namenjen določeni skupini ljudi. Žal se naš svet bogastva in napredka gradi na hrbtu revnih, ki jih pehamo v brezizhodne situacije, kjer jim preostane le izbira med slabim in slabšim življenjem.
Novinar
