»Oprostite, gospod, tega nisem storila nalašč«,« so bile zadnje besede Marije Antoanete, ko se je 16. oktobra 1793 pomotoma spotaknila ob rabljev čevelj sredi trga Place de la Concorde v Parizu. Sledila je njena usmrtitev z giljotino. Kaj zgodovini priča zgodba Marije Antoanete?
Marija Antoaneta, zadnja hči Marije Terezije
Tistega dne je od trenutka, ko se je pri štirinajstih letih poročila z naslednikom francoskega prestola, Ludvikom XVI., minilo že dvaindvajset let in nekaj dodatnih mesecev. Zadnja hči Marije Terezije in Franca I. Štefana je bila obljubljena nasledniku francoske monarhije že nekaj let pred tem. Ob tem je bil k njej poslan Mathieu-Jacques de Vermond, da bi jo priučil navad in obveznosti bodoče žene kralja oz. kraljice. Kot je pravil sam, je bila pametnejša, kot so mislili, a dovolj lena, da je bilo učenje sila naporno.
Politično pomembna poroka, ki je ojačala moč francoske in habsburške monarhije v »bitki« z Veliko Britanijo in Prusijo, je imela že vse od začetka pripadnike in nasprotnike. Čeprav je njena predstavitev sredi Pariza – ta je potekala 8. junija 1773 – požela salve odobravanja, so nasprotniki še vedno bili. V naslednjih dvajsetih letih si je Marija Antonija oziroma Marija Antoaneta prislužila naziv potratne in zapravljive kraljice, s čimer pa se ne strinjajo vsi zgodovinarji.
Ludvik XVI postane kralj, Marija Antoaneta kraljica
Po smrti Ludvika XV. na začetku maja 1774 je njen mož uradno nastopil kot kralj Francije in Navare. Le dva tedna po smrti očeta je svoji ženi podaril Petit Trianon, majhen dvorec na ozemlju Versaillesa, ki ga je njegov oče zgradil za svojo ljubico Madame de Pompadour. Ludvik XVI. je dovolil Mariji Antoaneti, da jo je prenovila po lastnem okusu. Tako so kmalu zakrožile govorice, da je stene polepila z zlatom in diamanti. In prav te se niso končale, kot pravi prej omenjeni naziv zapravljivosti. Marija Antoineta je s svojo gracioznostjo in vedenjem predstavljala in igrala vlogo kraljice bolje kot kdorkoli na njenem dvoru. Ampak težava je bila izven graščin in dvorcev.
Kraljica je veliko zapravljala za modo, razkošje in igre na srečo, njena država pa se je soočala s hudo finančno krizo in prebivalstvo je trpelo. Pravzaprav nič drugače kot pri njenih predhodnicah in predhodnikih na francoskem dvoru, a krivda se je valila nanjo. Številni Francozi so jo začeli kriviti za ponižujoče gospodarske razmere in nakazovali, da je bila nezmožnost države, da odplača dolg, posledica njenega zapravljanja kronskega denarja.
Leta 1775 so cene žita in kruha povzročile izgrede in proteste, ki jim zgodovina pravi kar »Vojna za moko« (Guerre des farines, op. p.).
Po precej nenavadnem in bizarnem obdobju za takratni kraljevi par, ki ni znal potrditi poroke, se je s pomočjo Marijinega brata Jožefa – ta je kralju Ludviku ponudil nekaj nasvetov, kako opraviti spolni akt – decembra 1778 rodila Marija Terezija Karolina Francoska ali Madame Royale.
Prav med časom nosečnosti pa sta se zgodila dva pomembna trenutka, ki sta vplivala na njeno prihodnost. Prvi je seveda prihod njenega prijatelja, švedskega diplomata Axla von Fersna v Versailles – govorice o njenem globokem prijateljevanju z moškimi – in zahtevanje njenega brata po prestolu, kot del vojne za bavarsko nasledstvo. Svojega moža je prosila naj pomaga »Avstriji« in podpisan je bil Teschenski mir, ki je končal konflikt za nekaj časa, avstrijsko ozemlje pa se je povečalo za območje z več kot 100 tisoč prebivalci. Šlo je za veliko spremembo pri francoskem stališču, ki je bilo najprej neprijazno do Avstrije. Vse to je dajalo vtis, da je kraljica izbrala rojstno deželo pred Francijo.
Javnost je ne bo vzela za svojo, to je zdaj jasno
Četudi so jo imeli za kraljico, ki ji je bolj pomembna moda kot pa politika, se je izkazala s svojo vlogo pri pomoči pri Ameriški osamosvojitveni vojni (1775-1783). Njena mati Marija Terezija je umrla 29. novembra 1780, zaradi česar se je bala, da bo to ogrozilo francosko-avstrijsko zavezništvo (in navsezadnje tudi njo samo), vendar ji je njen brat Jožef II., cesar Svetega rimskega cesarstva, pisal, da nima namena prekiniti zavezništva. Njena priljubljenost je navkljub rojstvu prestolonaslednika Ludvika Jožefa, dofena Francije, še vedno padala zaradi prepričane javnosti, da kraljica tako in drugače pomaga svoji rojstni deželi. Bolj kot njene odločitve, je javnost smatrala, da k temu pripomore njen splošen politični vpliv.
Če pa se za trenutek vrnemo k prijateljevanju s švedskim diplomatom, se je dolgo ugibalo o njuni aferi ali celo prešuštništvu. To so francoski raziskovalci potrdili leta 2016 z naprednimi raziskavami njenih pisem, kar je velik skok v prihodnost, a vseeno priča k celovitemu zgledu kraljice. Prav njeno »prijateljevanje« s prijatelji in prijateljicami na odru je postalo sila priljubljeno med javnostjo, predvsem zaradi satiričnih letakov.
Afera z diamantno ogrlico, ki bi danes stala 15 milijonov dolarjev
V naslednjih letih sta se rodila še tretji in četrti otrok, Ludvik XVII. Francoski in Madame Sofija, njeno javno podobo pa so uničevale govorice. Nekatere zvite iz trte, druge stoječe na trdnih temeljih. Ena najbolj slavnih afer je seveda Affaire du collier de la reine oziroma afera diamantne ogrlice, ki velja za tisto, ki je dokončno zlomila njeno podobo v očeh Francozov, čeprav so bile njene roke tu dobesedno čiste.
Njen mož, kralj Ludvik šestnajsti, je zapadel v hudo depresijo in tako vse bolj iskal nasvete pri svoji ljubi ženi. Z večjo politično močjo je skušala popraviti svoj ugled, a zaman. Mnogi so mnenja, da je bila njena pozornost med letoma 1787 in 1789 zgolj pri njenem drugem otroku, dofenu Francije, ki je bolehal za tuberkulozo.
Za vsak uspeh, kot sta prvo sodelovanje kraljice na kraljevem svetu po 175 letih in vrnitev Jacquesa Neckerja kot finančnega ministra, je bil tu neuspeh – za oči javnosti, seveda – kot je huda finančna kriza države.
Francija v škripcih, kraljeva družina prav tako
Francoske finančne težave so bile posledica kombinacije dejavnikov: številne drage vojne, velika kraljeva družina z visokimi izdatki in nepripravljenost večine članov privilegiranih slojev, aristokracije in duhovščine, da bi pomagali kriti stroške vlade iz lastnih žepov tako, da bi se odrekli nekaterim svojim finančnim privilegijem. Zaradi javnega mnenja, da je sama uničila državne finance, je Marija Antoaneta poleti 1787 dobila vzdevek »Madame Déficit«. Tuberkuloza njenega sina pa je bila prehuda in 4. junija 1789 je umrl še ne osemletni prestolonaslednik Ludvik Jožef.
Moč aristokracije je bila jasna, a hkrati je vanjo dvomil marsikdo. Ponovni finančni minister Necker je podal predlog o tretji zakonodajni skupščini, ki se je kmalu preoblikovala v neke vrste državni svet. Sprejeli so prisego na teniškem igrišču, Marija Antoineta pa je začela žalovati za svojim najstarejšim sinom.
Začne se Francoska revolucija in konec monarhije
Njena vloga je bila odločilna pri pozivanju kralja, naj ostane trden in ne popusti ljudskim zahtevam po reformah. Poleg tega je pokazala svojo odločenost, da bo uporabila silo za zatiranje prihajajoče revolucije. Te ni bilo treba čakati dolgo, ko je bil 11. julija na poziv Marije Antoanete ponovno odstavljen Necker. Zamenjal ga je Breteuil, kraljičina izbira, s ciljem, da zatre revolucijo s plačanimi švicarskimi četami pod poveljstvom enega njenih ljubljencev, Pierra Victorja, barona Besenvalskega. Ob tej novici so Pariz začeli oblegati nemiri, ki so dosegli vrhunec z napadom na Bastiljo 14. julija. Začela se je Francoska revolucija.
Dan kasneje je postal Markiz La Fayette poveljnik narodne garde. Aristokracija se je poskrila, Marija Antoaneta pa si je to lahko le želela. Še naprej je opravljala dobrodelne dejavnosti in se udeleževala verskih obredov, vendar je večino časa posvetila svojim otrokom. Med letoma 1789 in 1791 je imela tudi pomembno politično, čeprav ne povsem javno vlogo, ko je imela zapleten nabor odnosov z več ključnimi akterji zgodnjega obdobja francoske revolucije. Eden od teh je vsekakor Necker, drugi pa La Fayette, ki ga je sovražila, a jo je javnost vseeno obtožila razmerja z njim.
Ko se je 18. aprila 1791 kraljeva družina pripravljala na odhod v Saint-Cloud za udeležbo na velikonočni maši, jim je pot zaprla velika množica, pospremljena z narodno gardo, ki je kljubovala La Fayettovim ukazom. Preprečili so jim odhod iz Pariza, Marijo Antoaneto pa je to spodbudilo k temu, da zaradi osebnih in političnih razlogov z družino zapusti Pariz. La Fayettu je sporočila, da njena družina ni več svobodna. Celo kralj, ki je bil precej neodločen, je sprejel njeno odločitev, da pobegnejo s pomočjo tujih in protirevolucionarnih sil. Marija Antoaneta pa je nadaljevala pogajanja z nekaterimi zmernimi voditelji francoske revolucije.
Obstajalo je več načrtov, namenjenih pobegu kraljeve družine, ki jih je kraljica zavrnila, ker ni želela oditi brez kralja, ali pa ti niso bili več izvedljivi zaradi kraljeve neodločnosti. Ko se je Ludvik XVI končno zavezal načrtu, je bila njegova slaba izvedba vzrok za njegov neuspeh.
V poskusu, znanem kot Pobeg v Varennes ali Fuite de Varennes, ki se je po več prestavitvah zgodil 21. junija 1791, je bila družina v manj kot 24 urah aretirana v Varennesu in odpeljana nazaj v Pariz. Neuspeli poskus pobega je uničil še tisto malo trohice zaupanja v kralja in kraljico s strani francoske javnosti. Francoska monarhija še ni bila tako osobražena.
Vse do 10. avgusta 1792 je bila družina pod stalnim nadzorom narodne garde v Tuileriesu. Kamor koli je šla, so jo spremljali štirje stražarji, vrata njene spalnice pa so morala biti ponoči odprta. Njeno zdravje se je znatno slabšalo, posledično pa so padle tudi njene fizične aktivnosti. Deset dni kasneje je Lafayettova narodna garda sredi pariškega parka Champ de Mars streljala na množico, ki se je zbrala z namenom, da podpiše peticijo o odstavitvi kralja. Sredi oktobra je bil La Fayett zaradi tega dogodka, na katerem naj bi bilo ubitih kar nekaj ljudi, odstavljen z mesta poveljnika.
Marijo Antoaneto od daleč brani Franc I. Avstrijski
Francoska revolucija ni pojenjala in Marija Antoineta je še naprej upala, da bo vojaški koaliciji evropskih kraljestev uspelo zatreti revolucijo. Najbolj je računala na podporo avstrijske družine. Po smrti njenega brata Jožefa leta 1790 jo je bil njegov naslednik Leopold pripravljen podpreti v omejeni meri.
Po njegovi smrti leta 1792 pa je nastopil njegov sin Franc I. Avstrijski (v zgodovini kot Franc I. Habsburško-Lotarinški) pripravljen močneje podpirati situacijo francoskega kraljevega para, ker se je bal posledic francoske revolucije in njenih idej za monarhije v Evropi in za vpliv Avstrije na celini. Njegovo odločno ukrepanje v imenu sestre Marije Antonije je privedlo do napovedi vojne Avstriji 20. aprila 1792. To je povzročilo, da so Francozi začeli na kraljico gledati kot na sovražnico, četudi je bila proti avstrijskim zahtevam po francoskih ozemljih na evropskih tleh. Tisto poletje so položaj zaostrili številni porazi francoske vojske s strani Avstrijcev, deloma zato, ker jim je Marija Antoaneta posredovala vojaške skrivnosti.
Sredi junija je množica vdrla v Tuileries in napadla kraljevo družino. Na zahtevo Marije Antoanete je bil izdan Brunsviški manifest, v katerem je Prva koalicija zagrozila napad na francosko ljudstvo, če se kaj zgodi kraljevemu paru. Hitro prispemo do 10. avgusta, ko je v palačo Tuileries vdrla drhal in masakrirala švicarske gardiste, ki so varovali družino. Tri dni kasneje je bila kraljeva družina že zaprta v stolpu Templja sredi pariške četrti Marais pod razmerami, ki so bile bistveno strožje od tistih v prejšnjem zaprtju v Tuileriesu. V tednih, ki so sledili, so bili spremljevalci kraljeve družine odpeljani pred pariško komuno in obsojeni na zapor ali smrt.
Usmrtitev kralja Ludvika XVI.
21. septembra 1792 je bil uradno razglašen padec monarhije. Začele so se priprave na sojenje nekdanjemu kralju na sodišču. Ludvik XVI., obtožen izdaje Prve francoske republike, je bil decembra ločen od družine. Za krivega ga je spoznal Konvent pod vodstvom jakobincev, ki so zavrnili idejo, da bi ga obdržali kot talca. 15. januarja 1793 je bil z večino šestih glasov obsojen na smrt z giljotino in 21. januarja 1793 tudi usmrčen.
Marija Antoaneta je žalovala. Še vedno je upala, da bo njen sin nekako vladal Franciji. Ves čas svojega zaprtja je računala na naklonjenost konservativnih manjšin in socialno-verskih skupin, ki so se obrnile proti revoluciji, pa tudi na bogate posameznike, ki so bili pripravljeni podkupiti republikanske uradnike, da bi ji olajšali beg. Noben od načrtov ni uspel.
Po usmrtitvi kralja je postala Marija Antoaneta glavno vprašanje Konventa. Medtem ko so nekateri zagovarjali njeno smrt, so drugi predlagali, da bi jo zamenjali za francoske vojne ujetnike ali za odkupnino cesarja Svetega rimskega cesarstva. V času jakobinske diktature, najbolj nasilnem obdobju francoske revolucije, so zahtevali sojenje nekdanji kraljici. Iz njenega objema so odtrgali sina, osemletnega Ludvika XVII, in ga v le nekaj tednih obrnili proti lastni materi, saj jo je kmalu zatem obtožil krivoverstva. Avgusta je bila preseljena v Concierge, zapor sredi Pariza, pod Sodno palačo. Iz tistih prostorov je ušla zgodba, da naj bi ob udarcu v podboj vrat enemu od stražarjev odgovorila, da je zdaj nič več ne more boleti.
Obsodba in usmrtitev Marije Antoanete
Mariji Antoaneti je 14. oktobra 1793 sodilo revolucionarno sodišče. S svojimi odvetniki oz. sodniki je imela manj kot dan časa za pripravo na obtožbe. Te so bile: prirejanje orgij v Versaillesu, pošiljanje milijonov livrov državnega denarja v Avstrijo, načrtovanje pokola narodne garde leta 1792, razglasitev njenega sina za novega francoskega kralja in incest, kar je bila obtožba njenega spreobrnjenega sina Ludvika Karla.
Zgodaj 16. oktobra je bila Marija Antoineta razglašena za krivo treh glavnih obtožb proti njej: izčrpavanje državne zakladnice, zarota proti notranji in zunanji varnosti države ter veleizdaja zaradi njenih obveščevalnih dejavnosti v interesu sovražnika. Slednja obtožba je bila v očeh sodnikov dovolj, da jo je obsodila na smrt.
Marija Antoaneta je bila obglavljena 16. oktobra 1793 ob 12:15. Njene zadnje besede so zapisane kot: »Pardonnez-moi, monsieur. Je ne l’ai pas fait exprès« ali »Oprostite, gospod, tega nisem storila nalašč«, potem ko je pomotoma stopila na rabljev čevelj.
Postala je simbol in kontroverzna figura Francoske revolucije. Njena smrt je odmevala po celem svetu. »Vedno sem verjel, da revolucije ne bi bilo, če ne bi bilo Kraljice,« je zapisal Thomas Jefferson leta 1821.
Urednik portala Student.si
