Na današnji dan, 6. 12. 2024, mineva točno 250 let, odkar je cesarica Marija Terezija potrdila zakon, ki je uvedel splošno šolsko obveznost na območju takratnih avstrijskih dežel. Splošni šolski red oz. Allgemeine Schulordnung je korenito spremenil izobraževalni sistem v cesarstvu ter hkrati začrtal prihodnost slovenskega šolstva.
Ozadje uvedbe obveznega šolanja
S Splošnim šolskim redom (tudi: Splošna šolska naredba) je Marija Terezija 6. decembra 1774 uvedla obvezno šolanje za otroke obeh spolov v starosti od 6 do 12 let. Ta pravni akt predstavlja pomemben mejnik v zgodovini slovenskega šolstva, zajel pa je vse dežele takratnega cesarstva. Z reformo so uvedli še norme za izobraževanje učiteljev in enotna šolska učna gradiva.
Zmotna je misel, da je Marija Terezija uvedla šolstvo. Šolstvo je na slovenskih tleh obstajalo že stoletja. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je bilo izobraževanje v skoraj izključni domeni Cerkve. Pomembno vlogo cesarici pripisujemo predvsem zato, ker je ugotovila pomembnost (državnega) šolstva, na kar kaže njena izjava: »Šolstvo pa je in ostaja vselej politična zadeva!«.
Čeprav si danes izjavo slikamo v humanistični luči, prvotni kontekst izjave kaže na bolj realpolitične poglede Marije Terezije. Zelo jasno je bilo, da so ukrepi za ureditev šolskega sistema strmeli predvsem k zadovoljevanju potreb države, ne pa toliko k zadovoljevanju individualnih potreb posameznika.
Vplivi in ureditev
Velik vpliv na zakonodajalce je imel pruski šolski reformator Johann Ignaz Felbiger. Ta je na povabilo cesarice prišel na Dunaj, da bi pomagal pri vzpostavitvi šolskega sistema. Felbiger je veljal za odličnega strokovnjaka na področju vprašanj, povezanih s šolstvom, in je bržčas najzaslužnejši za precej hitro oblikovanje reforme. Reforma je bila pripravljena v manj kot letu dni.
Šolski red je uvedel tri vrste šol: trivialne šole (trivialke), glavne šole in normalne šole (normalke).
Trivialke so se morale ustanoviti v vseh krajih s farno ali podružnično cerkvijo. V teh šolah so se učenci učili brati, pisati in računati, obvezen pa je bil tudi verouk. Namen teh eno- ali dvorazrednih šol je bila pridobitev osnovnih znanj.
V nekoliko večjih krajih so bile ustanovljene glavne šole, ki so bile nekoliko zahtevnejše. Na glavnih šolah so poleg zgodovine in zemljepisa učenci osvajali tudi osnove latinščine. Šlo je za trirazredne šole, ki so bile ustanovljene v okrožnih glavnih mestih.
Normalke so bile štirirazredne elitne šole, ki so bile ustanovljene v deželnih glavnih mestih. Za njih se je reklo, da so smernice za vse ostale šole v provinci. Te šole so imele širši nabor predmetov kot glavne šole, vključno z obsežnejšim poukom latinščine. V okviru pripravništev so služile predvsem izobraževanju bodočih učiteljev oz. pripravi za študij na gimnazijah.
Namesto obiskovanja šole je Šolski red dopuščal tudi poučevanje na domu. Ker pa otroci doma niso bili deležni ustreznega pouka, jih je velika večina obiskovala šole. Zanimivo pa je poudariti, da so se časi precej spremenili. Če so danes praviloma starši tisti, ki silijo otroke v šolo, so bili pred 250 leti prav oni najmanj navdušeni nad reformo. Z obveznim šolanjem so namreč izgubili pomembno delovno silo.
Vzpostavitev široko dostopnega izobraževalnega sistema je omogočila, da so se vanj lahko vključili tudi otroci iz najrevnejših družbenih slojev. Poudariti je potrebno še enako obravnavo deklic in dečkov, ki jo je določal 12. člen Splošnega šolskega reda.
»Otroci obojega spola, katerih starši ali varuhi v mestih ne marajo ali ne morejo vzdrževati svojih domačih učiteljev, spadajo brez izjeme v šolo, in sicer od začetka šestega leta dalje. Osnovno šolo morajo obiskovati, dokler se ne bodo popolnoma naučili za svoj bodoči stan in način življenja potrebnih učnih predmetov, kar bodo pač komaj do kraja dosegli pred dvanajstim letom. Zaradi tega bi radi videli, da bi starši pošiljali svoje otroke v šolo vsaj šest ali sedem let.«
Šolska reforma Marije Terezije je nedvomno ena njenih najbolj poznanih in pomembnih reform. Pri tem pa ne gre spregledati, da je bilo potrebnega veliko truda, preden je institucionalizacija osnovnega šolstva zaživela. Splošni šolski red je postavil trden temelj. Sledili pa so – in sledijo vse do danes – številni ukrepi, ki želijo nadgraditi in izboljšati ideje, postavljene pred četrt tisočletja.
Novinar
.jpg){kind=link}