Kitajsko koncentracijsko taborišče v provinci Xinjiang je že več let predmet polemik. Sami sicer pravijo, da so to prevzgojni centri, a informacije kažejo popolnoma drugo, hujšo, sliko. Zadnje informacije, ki jih je javnost dobila, pa so grozljive. Ena izmed izpuščenih iz taborišča, je zdaj javno govorila o posilstvih.
Koncentracijsko taborišče v provinci Xinjiang
Muslimani, ki so del manjšine Ujgurov, so pripeljani v center, kjer bodo prevzgojeni iz napačne vere. Želja kitajskih oblasti je izbris možnosti terorističnih napadov v državi, katerih razlog naj bi bili muslimanski verniki in vernice. Tam naj bi bilo zaprtih že več kot milijon Ujgurov, center pa se iz meseca v mesec širi. Pred nekaj tedni smo lahko tako videli zračne posnetke, ki jasno prikazujejo, da je prevzgojni center dobil še proizvodne hale. Te naj bi bile uporabljene za proizvodnjo, kar pa so kitajske oblasti seveda zanikale.
Pričevanja izpuščenih žrtev o posilstvih in taborišču
Tursunay Ziawudun je devet mesecev preživela v taborišču, po izhodu in pobegu v ZDA pa se je odločila povedati svojo zgodbo. Povedala je, da so stražarji vsako noč odpeljali nekaj žensk v temno sobo, kjer ni bilo kamer in nadzora ter jih posiljevali. »To je najbolj grozen in nepozaben spomin, ki ga imam,« je povedala s solzami v očeh. V sobi so jo mučili in večkrat posilili. Velikokrat je bilo z njo v sobi več moških in ne le en sam. Po vrnitvi v Kazahstan, kjer je veliko povedala novinarjem, se je bala, da jo bodo našli in ponovno odpeljali v taborišče. Povedala je, da jo je bilo sram in strah.
Njena zgodba o posilstvu pa ni osamljen primer, saj so doslej novinarji iz tujih držav že večkrat govorili s Kazahstankami, ki so v taborišču preživele več mesecev in bile nato izpuščene. Ena izmed njih je tam preživela 18 mesecev in bila s strani stražarjev prisiljena v delo z žrtvami posilstev. Ko so jih pripeljali v črno sobo, jih je morala zakleniti z lisicami in jih sleči. Ko so stražarji ali drugi moški svoje opravili, jih je odpeljala pod tuš in umila.
Tursunay pa je v svojem pričanju povedala tudi veliko o »življenju« v taborišču. Že leta 2016 je bila prvič v priporu, ko razmere še niso bile tako hude. Dve leti kasneje, marca 2018, pa so jo po priglasitvi na policijski postaji poslali nazaj. Povedala je, da je bilo tokrat drugače, saj so bili pred vhodom polni avtobusi pripornikov, za zdaj še v civilni obleki. Zaplenili so jim nakit, Ziawudun pove, da so ji uhane odtrgali iz ušes in jo pustili krvaveti. Eden hujših spominov, ki ga ima, pa je spomin na gospo, ki je zdaj njena prijateljica. Zaradi tega, ker je nosila daljšo obleko, so jo stražarji nadrli in slekli do golega.
Zdravnik v taborišču: »Ženske pač krvavijo.«
Kasneje so vse ženske preoblekli v enake obleke in jim postrigli lase. Prvih nekaj mesecev so gledale propagandne filme, nato pa so jih počasi začeli zasliševati. Ko sama ni želela govoriti o svojem odtujenem možu, so jo pretepli in zbrcali, nato pa pustili ležati na tleh zasliševalne sobe. Ob obisku zdravnika zaradi brc v trebuh je povedala, da krvavi, a je zdravnik preprosto odgovoril, da ženske pač krvavijo.
O svojem prvem stiku s črno sobo je povedala naslednje: »Ne spomnim se točnega datuma, ker tam notri ne veš, kateri dan je. Ne vem, kako naj vam razložim, ampak nikoli nisem pomislila, da so prvo žensko v drugi sobi posiljevali. Najprej sem preprosto pomislila, da jo mučijo, saj so nas večkrat pretepali in se znašali nad nami. Tista, ki je bila zadolžena za slačenje žrtev, je stražarjem povedala o mojih krvavitvah in slabem stanju. Najprej so jo nadrli, nato pa me odpeljali v sobo in slekli. Imeli so električno palico, ki so jo porinili vame in me mučili z električnim šokom.« Dodala je, da je bilo njeno mučenje končano, ko se je enaka ženska zopet uprla in jim povedala o njenem stanju. »Nato so odpeljali njo in jo vrnili približno eno uro kasneje k nam v celico. Ni govorila, bila je v transu. Veliko je bilo tistih, ki niso nikoli več spregovorile niti besede.«
»Imeli so električno palico, ki so jo porinili vame in me mučili.«
O posilstvih z električno palico pa je govorila tudi Qelbinur Sedik, ki je v taborišču učila kitajski jezik. Po končanem delu je pobegnila iz Kitajske. »Slišala sem veliko zgodb o posilstvih. Ne le zgodb, temveč krike in dretje. Posilstva so postala del vsakdana in z vsakim uporom so postajali stražarji hujši. Izbrali so si mlade in lepe punce ter jih odpeljali. Da bi jo postavili za zgled, so dvajsetletnico skupinsko posilili pred zapornicami.«
Stražarji pa se niso ustavljali le pri posilstvih, omenila je tudi mučenje z električnim šokom: »Bile so štiri možnosti električnega šoka. Električni stol, rokavica, čelada in analna palica z elektriko.«
Vse osebe, ki so želele govoriti o tistem času, so končale z isto mislijo. Oblastem je uspelo zlomiti duha in vero v vseh osebah, ki so bile priprte v taborišču. Kljub temu, da te po nekem času izpustijo, pravzaprav nisi svoboden.
Urednik portala Student.si
