Zgodb o mitoloških bitjih nikoli ne zmanjka. Po splošnem ljudskem izročilu ima večina teh bitij lastnosti in značilnosti, zaradi katerih je nemogoče verjeti v njihov obstoj. Poleg tega za obstoj pogosto nimamo zanesljivih dokazov.
Mnogi menijo, da ta bitja v resnici obstajajo ali so obstajala. Ljudje naj bi jih le zamenjevali z drugimi, resničnimi bitji in jim pripisovali značilnosti, ki izvirajo iz neverjetnih zgodb.
Morske deklice
Zgodbe o morskih deklicah, pol deklicah in pol ribah, ki živijo v oceanu, so pogoste pripovedovali mornarji. Presenetljivo je, da so mnoge od teh zgodb resnične, čeprav so morda pretirane. Krištof Kolumb je med svojim prvim potovanjem v Ameriko opazil celo tri. Opisal jih je kot ne tako lepe, kot je o njih slišal, saj naj bi njihovi obrazi imeli kar nekaj moških potez.
Morske deklice naj bi bile lahko torej deklice ali moški, oboje pa so mornarji zaradi njihovih edinstvenih človeških in ribjih značilnosti zamenjali za morske krave. Odrasla morska krava je velika približno toliko kot odrasel človek. Na plavutih imajo pet človeškim prstom podobnih kosti, lahko obrnejo vrat ter stojijo v plitvini kot človek.
Kraken
Kraken je verjetno najbolj strašljiva morska pošast, kar so si jih kdajkoli zamislili. Po pripovedovanju starih mornarjev je to ogromno, hobotnici podobno bitje, ki rado potaplja ladje in žre posadko. Legenda pravi, da je kraken s svojimi močnimi rokami napadal in potapljal ladje. Če mu to ni uspelo, je začel plavati v krogu, dokler ni ustvaril vrtinca, ki je potopil ladjo.
Tako imenovani kraken je pravzaprav orjaški ligenj, ki je ogromen, vendar precej manjši in manj nasilen, kot so trdili mornarji. Ni podatkov, da bi kdaj napadel ali potopil ladjo ali da bi bil celo dovolj močan, da bi jo potopil, torej je ta del zgodbe o krakenu izmišljen.
Kraken je iz zgodb prešel v resničnost, ko so leta 1853 na obali na Danskem našli ostanke velikanskega lignja. Zanimivo je, da je orjaški ligenj prav tako izmuzljiv kot legenda, ki jo je navdihnil. Živi tako globoko pod vodo, da imamo o njem le malo podatkov.
Zmaji
Zmaji so verjetno najpogostejša mitološka bitja. Njihov videz se od zgodbe do zgodbe razlikuje, vendar so po najpogostejših opisih imeli plazilcem podobna telesa, netopirjem podobna krila in ostre kremplje. Poleg tega so iz ust bruhali tudi ogenj.
Izvor mitov o zmajih so dinozavri. Številne kulture, zlasti starodavna Kitajska, kjer je nastalo veliko zgodb o zmajih, so si jih izmislile po najdbi fosilov dinozavrov.
Pouakai
Maorsko ljudsko izročilo pripoveduje o obstoju velikanskega letečega ptiča, ki rad lovi ljudi s tal in jih odnaša za hrano. Ptico so poimenovali pouakai, kar v angleščini pomeni »star požrešnež«. Leta 1871 so ugotovili, da je ta ptica resnično obstajala. Haastov orel, kot so ga poimenovali, je bil največji orel, ki je kdajkoli letal po zemlji. Njegove peruti so segale do treh metrov, njegov glavni plen pa so bile večje (in izumrle) ptice, imenovane moa, ki so tehtale od 100 do 250 kilogramov. Ljudje tehtajo precej manj, zato jih je ptica morda res lovila.
Samorogi
Samorog je mitološki konj z enim samim rogom na sredini glave. Zgodbe o samorogu naj bi se razvile na podlagi enoroga, izumrlega sibirskega nosoroga z zgolj enim rogom na sredini glave. Bil je večji in močnejši od konja, tehtal naj bi okoli štiri tone. Živel je v Evraziji, dokler ni izumrl pred približno 39.000 leti.
Jeti
Prebivalci Himalaje v Nepalu in na Kitajskem že od nekdaj govorijo o obstoju velikega, šest metrov visokega bitja, ki mu pravijo jeti. Obstoj tega mitološkega bitja je postal splošno znan šele leta 1921, ko so nekateri britanski raziskovalci trdili, da so med vzponom na Everest našli njegove sledi.
Jeti je pravzaprav himalajski rjavi in črni medved, dve pravi podvrsti medvedov, ki živita v Himalaji. Oba medveda sta tako kot jeti velika, kosmata in rjava oziroma črna. S testi DNK so dokazali, da večina dlak, kože, zob, krzna in iztrebkov, ki naj bi pripadali jetiju, v resnici pripada tem medvedom.
Gorile
Med 5. in 6. stoletjem pred našim štetjem je raziskovalec iz Kartagine med plovbo po obalah zahodne Afrike odkril pleme kosmatih in »grobih ljudi«. V svojih poročilih je zapisal, da je bilo v plemenu več moških kot žensk, ki jih je imenoval »kosmate ženske« oziroma gorile. Samci teh bitij so bili precej hitrejši in so se hitro povzpeli na skale, od koder so v raziskovalčevo ekipo metali kamenje. Samice so bile počasnejše, njegovi ekipi pa je uspelo ujeti tri, ki so jih ubili in odrli kože. Njihove kože je raziskovalec odnesel nazaj v Kartagino. Bitja so postala mit, saj jih niso več videli, dokler jih leta 1847 ni ponovno odkril ameriški misijonar. Izkazalo se je, da to niso bili ljudje, ampak opice, ki jih danes imenujemo gorile.
Novinar
