Zgodovino LGBT lahko lociramo tako daleč po zgodovinskem traktu, kakor nam ta dovoljuje. Osnova LGBT se ni spremenila, bistveno pa se je spreminjala spremljajoča družba in njeno sprejemanje LGBT oseb ter gibanja. Stoletja sprejemanja, preganjanja, kaznovanja, zatiranja in skrivnostnosti. Od Antične Grčije, ki je istospolne odnose sprejemala, je minilo že mnogo stoletij in sprememb. Kot pri (pre)mnogih drugih zatiranih skupinah, se tudi pri LGBT zdi, da kljub napredku sveta nismo napredovali pri sprejemanju. Kako je potekala zgodovina LGBT vse od Antike do danes?
Kaj je LGBT?
Še preden lahko začnemo s pregledom zgodovine LGBT, moramo pogledati, kaj kratica sploh pomeni. Skozi svojo zgodovino je bila kratica že večkrat spremenjena, saj so se skupine dodajale in z njimi tudi črke. Tokrat bomo uporabili kratico LGBT, čeprav so v uporabi tudi LGB, LGBTQ, LGBTIQ+ in druge. Kratica LGBT zaobjema lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe.
Prvi zapisi istospolnih odnosov
Iz Antične Grčije izhajajo prvi znani zapisi o istospolnih odnosih. Ti odnosi niso bili bolj razširjeni kot odnosi med žensko in moškim, a so se dogajali zelo pogosto. Odrasel moški in mlajši fant oziroma pubertetnik. Odnosi niso bili razmerja, kot jih poznamo danes, saj so imeli ti odnosi pedagoški pomen. Iz grškega sveta tudi izhaja izraz pederastija (παιδεραστία – paiderastia), ki pomeni razmerje med odraslim moškim in mladostnikom. Je zloženka besed fant in ljubimec. Skozi leta je atenska pederastija zamrla, najbolj uveljavljena pa je bila v šestem stoletju pred našim štetjem. Če je takrat veljala za ideal in bila odobravana s strani družbe, je danes daleč od tega. Danes izraz in razmerje pomenita le zlorabo mladoletne osebe.
Istospolne odnose najdemo na mnogih slikah tistega časa, ki so preživele do danes in v zapisih velikih avtorjev. Eden izmed njih je Platon, ki je tako razmerje sprva zagovarjal, nato pa bil eden tistih, ki ga je hotel prepovedati. Enake zapise in fragmentne opise istospolnih odnosov najdemo v Rimskem cesarstvu, japonskem obdobju Hej’an, Indiji in kitajski dinastiji Han (med drugimi). Nekatere družbe na melanezijskih otokih so istospolna razmerja slavili bolj kot heteroseksualna. Dobro raziskane in prikazane so njihove tradicije odraščanja, ki so v osnovi zelo podobne. Povsod je bila istospolnost odobravana v dokaj podobnih okvirih, najbolj pogosto v višjih slojih in pri moških.
Transspolnost v zgodovini
Gre za enega najbolj zastopanih elementov v zgodovini in umetnosti, na tak ali drugačen način. Sumerci so poznali transspolne duhovnike, poznane pod imenom gala. Rimljani so poznali Kibelin kult, kjer so si svetniki odrezali genitalije in častili frigijsko boginjo. Prav tako ima omenjeno cesarstvo enega bolj zanimivih cesarjev v Elagabalu, ki je vladal na začetku drugega stoletja pred našim časom. V južni Aziji, natančneje Indiji, so bili že davno nastanjeni evnuhi z imenom Hijra (tudi Aravani, Jogappa). Pod podobnim imenom jih poznajo tudi v Pakistanu in so uradno priznani kot tretji spol. Imajo bogato in zanimivo zgodovino, njihovo ime Hijra pa v prevodu pomeni hermafrodit. Tudi Amerika ima v svojih najbolj znanih ljudstvih, kot so Navaji, poznano zgodovino transspolnosti. Nadleehi so bile moške osebe s feminilnimi potezami, a je bila njihova seksualnost fluidna in ni pripadala točno določenemu spolu.
Na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja doživi transspolnost velik razcvet. Ne le v državah prvega sveta, temveč po celem svetu. Ni šlo le za spremembe spola, ki so bile kirurško mogoče šele desetletja kasneje, ampak za občutek miru v svojem telesu in oblekah. Še vedno gre za to, na tak ali drugačen način.
Srednji vek ni bil le »temno obdobje«, ali pač?
Za srednji vek poznamo tudi vzdevek temno obdobje ali mračni vek, ki že sama po sebi ne držita. Po mnogih literarnih in strokovnih delih pa to drži v primerih LGBT skupnosti. Zanimivi literarni deli, ki opisujeta predvsem istospolne prakse v obdobju srednjega veka, sta Singlewomen in the European Past in Christianity: Social Tolerance and Homosexuality. Obe deli na drug način opisujeta, kako je izgledala istospolnost tistega obdobja. Sodeč po Boswellu, avtorju druge omenjene knjige in pridruženih delih, krščanska cerkev vse tja do dvajsetega stoletja ni dajala veliko pomena na »težavnost« homoseksualnosti.
Žal njegovemu delu nekoliko v zelje skačejo mnogi učenjaki in zgodovinarji, ki se ukvarjajo z določenim obdobje. Boswellovim tezam, da so zgodnji krščani dovoljevali istospolna razmerja, hodijo nasproti mnogi avtorji. Ti zapisujejo, da je bila istospolnost že pred enajstim stoletjem našega časa preganjana in je veljala za enega izmed hujših grehov. Točno take zapise najdemo v prvem omenjenemu delu avtoric Bennett in Froide. Raziskovali in preučili sta žensko istospolno prakso in razmerja v zgodovini ter ponudili nekaj odgovorov na vprašanja. Večina del pa se strinja, da je z vse večjo vlogo krščanske vere prišlo tudi zatiranje, kaznovanje in ubijanje pripadnikov LGBT skupnosti.
»Veliki grehi so proti naravi. Nenaravne pregrehe so tiste, ki niso odnosi moškega in ženske,« je v preteklosti zapisal teolog Tomaž Akvinski. Da so ti akti satanizem in čaščenje hudiča, je prihajalo vedno bolj v ospredje. To se je nadaljevalo v obdobju renesance, ko je krščanska cerkev uživala vse večjo podporo. Prišli smo do sodomije oziroma protinaravnosti. Nenaravne spolne prakse bodo uničene, tako kot je Bog uničil Sodomo in Gomoro, od koder izvira greh. Tako se je govorilo in pisalo. Ženske, ki bodo ujete v istospolnem odnosu, bodo mučene in ubite. Moški, ki bodo ujeti v istospolnem odnosu, bodo kastrirani ali zažgani. Sveto rimsko cesarstvo je postavilo kazen za sodomijo – smrt. Na tisoče ljudi je bilo ubitih in iznakaženih zaradi prepričanja, da je istospolnost napačna oziroma heretična.
Znanje začne reševati LGBT skupnost
Z nastopom psiholoških in filozofskih ved sta lahko homoseksualnost in transseksualnost nastopili tudi v drugih literarnih delih. Nekaj stoletij sta bili zapisani le v verskih knjigah kot kaznivo dejanje. Prav homoseksualnost je kmalu postalo le prepričanje in ne napaka narave ali deformiteta. Mediji, razdelitev na geje in lezbijke, prva sprememba spola, učenje, priznavanje ostalih skupnosti in sprejemanje zakonov o enakosti. Vse to je le del LGBT zgodovine, ki jo splošna javnost spozna v zadnjih sto letih.
Še v tridesetih letih prejšnjega stoletja je večina ljudi menila, da so LGBT ljudje bolni in neozdravljivi. Ko se je že zdelo, da sprejemanje nekoliko napreduje, je nastopila nacistična Nemčija in uničila praktično ves napredek, ki je bil storjen na evropskih tleh. Če je bil takoj po prvi svetovni vojni ustanovljen Inštitut za seksualno raziskavo, je prišla naslednja vojna. Berlin ni bil več svetovna prestolnica LGBT skupnosti in sprejemanja. Pod vodstvom nacistov je bilo v koncentracijska taborišča poslanih več kot petdeset tisoč moških. Zaradi istospolne usmerjenosti je večina umrla pod rokami vojakov ali drugih zapornikov.
Z leti se je zgodba počasi spreminjala, a je stanje še daleč od želenega in idealnega. Naraščajoče sovraštvo, ki ga ustvarjajo družbena omrežja, ne pomaga. Veliko primerov je, ki se zaradi tega sovraštva končajo s smrtjo. Težko pa je v enem stoletju ali dveh obrniti osemsto let prepričevanja ljudstva, da to hodi nasproti z bogom ali pravili. Gre za LGBT zgodovino, ki je zgodovina ljudi. Ta zgodovina je čudovita in grozna, je navdihujoča in učljiva. Je točno to, kar nas lahko nauči sprejemanje drugačnosti, ki to ni. Je le enakost in nič drugega.
Urednik portala Student.si
