Vsi vemo, kaj so v zgodovini pomenila koncentracijska taborišča. Marsikdo pa ne ve, da na žalost še vedno obstajajo. Medtem ko velikokrat slišimo o begunskih taboriščih, pa je še vedno premalo besed o taboriščih na Kitajskem in Indiji. Zavita so v laži, kot so prevzgojni centri, učni centri in podobno. V osnovi pa so to koncentracijska taborišča, kot jih poznamo iz zgodovine, a se, vsaj za zdaj, ne končujejo z istim izidom, smrtjo. Vseeno pa je to odvzem pravic in svobode.
Provinca Xinjiang na Kitajskem je slika zgodovine
Že več let svet spremlja centre za poklicno usposabljanje in izobraževanje v pokrajini Xinjiang (Sinkiang). Tam je zaprtih več kot milijon pripadnikov Ujgurov (muslimanska manjšina), ki jih bodo prevzgojili. Ko so prvih nekaj let to skrivali pred javnostjo in o tem molčali pa so v zadnjih dveh letih priznali kaj se tam dogaja in to tudi legalizirali. Če bi to posplošili, bi lahko opisali kot klasičen stereotip pripadnikov muslimanske vere, češ da so vsi teroristi.
Tako je pred leti predstavnik zunanjega ministrstva Lu Kang povedal, da so to ukrepi za preprečevanje terorizma in ekstremizma. To naj bi podpirala široka množica ljudi v pokrajini, ki jih to taborišče varuje pred »teroristi«. Še vedno opozarjajo, da se lahko pokrajina brez teh ukrepov hitro spremeni v vojno območje, kot je to postala Sirija.
Ujguri so pretežno muslimani, ki so etnično blizu Turkom. V pokrajini Sinkiang predstavlja skoraj polovico vseh prebivalcev. Po starih popisih naj bi jih bilo okoli deset milijonov. Leta so bili zaradi zatiranja in diskriminacije nezadovoljni, zato je prihajalo do nasilja in uporov. Oblasti so za to okrivile prav njih in jih obtožile za skrajneže, teroriste in ekstremiste.
Odgovor ostalega sveta in njegova nemoč
Evropski parlament je skoraj leto nazaj to komentiral z besedami: »Kitajski organi izvajajo vse bolj intenzivno kampanjo množičnega zapiranja v taborišča, vsiljivega digitalnega nadzora (vključno s tehnologijo prepoznavanja obrazov in zbiranjem podatkov), politične indoktrinacije in prisilne kulturne asimilacije; ker obstajajo tudi zanesljive informacije, da so bili Ujguri in druge, predvsem muslimanske etnične manjšine v avtonomni ujgurski regiji Sinkiang podvržene samovoljnemu pridržanju, mučenju, nezaslišanim omejitvam verske prakse in kulture ter da je sistem za digitalni nadzor tako razširjen, da spremlja vsak vidik vsakdanjega življenja, in sicer s pomočjo kamer za prepoznavanje obraza, skenerjev na mobilnih telefonih, zbiranja podatkov DNK ter z obsežno in vsiljivo policijsko prisotnostjo.«
Ob tem pa pozvala članice EU k preučevanju možnosti za zaustavitev izvoza in prenosa tehnologije za blago in storitve, ki jih Kitajska uporablja za širitev in izboljšanje svojih sistemov za kibernetski nadzor. Hkrati pa naj opazovalcem, novinarjem in strokovnim delavcem dovoli dostop do regije in taborišča.
To so jim tudi dovolili, a je bil izbor zelo zanimiv. Med več kot petdeset podpornikov početja Kitajske spadajo predvsem afriške države, države bližnjega vzhoda ter Rusija in Severna Koreja. Nasprotovalci početja, ki so v manjšini (22), pa so poleg ZDA, Avstralije in Nove Zelandije v večini evropske države.
Poročanja pobeglih in kitajskih oblasti
Zgodbe pobeglih kažejo eno sliko, zgodbe kitajskih medijev in oblasti pa drugo. Na eni strani naj bi imeli zastonj obroke, šolo, kinodvorane, izobraževanja, računalnike. Učili naj bi se kitajščine, kitajskih zakonov in kako biti državljan. Po drugi strani pa naj bi jih držali na robu stradanja, jih mučili, zasliševali in prisilno držali v premajhnih prostorih. Tako je že NY Times poročal o dokumentih z ukazi oblasti, da naj preprečijo pobege in jih kaznujejo, če poskušajo uiti iz taborišča.
Da pa to ni le prevzgojni center, pričajo fotografije, na katerih lahko vidimo železne ograje, zaporniška vrata, zidove, nadzorne kamere, stražne stolpe in prostore za oborožene paznike. Skozi leta se pojavijo tudi poročanja o prisilnem delu, predvsem nabiranju bombaža. Ujgure pa naj bi pošiljali tudi po drugih provincah, kjer morajo delati težaška dela. Kar pa zadevo otežuje je poročanje Omurbeka Elija, ki so ga izpustili nazaj v domovino (Kazahstan), ker so ga prijeli po pomoti. Sam pravi, da ni doživel nič od tega in da je videl le učenje kitajskega življenja, petje in korakanje.
Konec julija letos je skupina aktivistov za pravice Ujgurov poslala prošnjo Mednarodnemu kazenskemu sodišču, naj zadevo temeljito preveri in obenem obtožila odgovorne taborišča, odvzema človekovih pravic in genocida.
Urednik portala Student.si
