Spoznavanje starodavnih civilizacij Latinske Amerike je bila v našem razredu ena izmed zanimivejših tem pri pouku zgodovine in geografije. Vsi smo strigli z ušesi, ko smo poslušali o njihovi napredni tehnologiji ter bogatem astronomskem in medicinskem znanju. Čudili smo se njihovim praznikom in zgražali nad človeškimi žrtvovanji. Pred testom smo se pridno naučili našteti, katere bolezni so Evropejci prinesli v njihove dežele in katere sadeže ter produkte so uvažali nazaj domov. Med drugim tudi velecenjeni in v kulinariki predvsem revolucionarni – kakav.
Kakav kot posebna dobrina za višje sloje
Leta je veljalo za resnično prepričanje, da je bil kakav posebna dobrina, dostopna zgolj višjim slojem. Po eni strani plemstvu, ki je v njem uživalo in po drugi duhovnikom, ki so ga uporabljali pri verskih obredih. Smatralo se ga je za pijačo bogov, za božje darilo. Poleg tega so se kakavova zrna uporabljala tudi kot valuta.
Nedavne raziskave Anabele Ford in Mattanjaha de Vriesa iz Univerze v Kaliforniji Santa Barbara razkrivajo, da smo vsa leta živeli v zmoti in otrokom predajali napačno znanje. Do sedaj so raziskovalci predvidevali, da je bil kakav eksluzivno dostopen višjim socialnim slojem, ker so njegove ostanke našli v vazah, ki so jim pripadale. Uživali so ga v obliki vročega napitka. Pred kratkim so začeli z analizo druge vrste keramične posode, ki je v sebi skrivala presenetljive rezultate.
Je bil kakav torej res le za bogate?
Ford in de Vries sta analizirala 54 koščkov keramike pripadajoče stari majski civilizaciji, ki so bili najdeni na območju mesta El Pilar, med Gvatemalo in Belizejem. Iskala sta vsebnost določenih kemijskih elementov, ki so prisotni v kakavu; kofein, teobromin in teofilin. Našli so jih tudi na posodah nižjih slojev – tudi tistih, ki so ga gojili. Na krožnikih so kakav najbrž servirali kot omako (mole poblano), v vrčih kot segreto pijačo, sklede pa so uporabljali za njegovo mešanje in pripravo.
Danes torej ne moremo več zanikati, da je bila uporaba kakava razširjena med vsemi sloji. To odkritje nam odpira vrsto vprašanj predvsem o priskrbovanju kakava ter njegovi distribuciji.
»Mattenjah (de Vries) in njegovi študenti so v kemijski raziskavi naleteli na možnost zaznavanja teofilina, specifične sestavine kakava, ki je ni mogoče zamenjati za nekaj drugega. Njegovo delo ni bilo arheološke narave, a je odkril potencial za interdisciplinarni projekt.«
Novinar
