V zadnjih tednih se večina prebivalcev spopada z različnimi čustvi, ki so posledica trenutne izolacije. Marsikdo od nas je zaskrbljen, živčen, nejevoljen in predvsem žalosten. Strokovnjak za žalost, David Kessler, je ta fenomen poimenoval kolektivna žalost. Žalujemo namreč vsi, skupaj, z istim razlogom, česar nismo navajeni.
Več vrst žalost
Kessler trdi, da se spopadamo z več različnimi vrstami žalosti. Zdi se nam, da se je svet spremenil, in res se je. Zavedamo se, da so trenutne razmere začasne, hkrati pa nam je jasno tudi, da svet ne bo nikdar več popolnoma enak. Koronavirus bo spremenil marsikatero plat naših življenj, tako kot je 11. september za vedno spremenil letenje z letalom. Zdi se nam, da smo izgubili normalnost, povezanost z drugimi ljudmi, zmožnost, da počnemo običajne stvari, ki so bile prej del našega vsakdana in naša pravica.
Čutimo tudi vnaprejšnjo žalost: bojimo se ekonomskih posledic trenutne pandemije. Z vseh strani napovedujejo gospodarsko krizo, zaradi česar se bojimo za svojo prihodnost. Poleg tega je virus nekaj nevidnega; bojimo se nečesa, česar navidez ni. Zaradi tega izgubljamo občutek varnosti, bojimo se za svoje starše in stare starše. Ta vrsta žalosti je močno povezana s tesnobo in zaskrbljenostjo.
Kako si pomagati
Kessler je mnenja, da je pomemben korak v soočenju z žalostjo to, da jo razumemo in sprejmemo. Rešitev ni v tem, da poskusimo odmisliti najhujše scenarije, ki sem nam vrtijo v mislih, temveč da poskusimo razmišljati tudi o dobrih stvareh. Važno je, da se življenje odvija naprej, da verjamemo, da mi in naši bližnji ne bomo zboleli, ker upoštevamo priporočila. Če bomo zboleli, bomo bolezen tudi premagali.
Pri premagovanju straha glede prihodnosti je priporočljivo, da se poskusimo osredotočiti na sedanjost, na tukaj in zdaj. Pri tem nam lahko pomaga meditacija (mindfulness meditation) in razne dihalne vaje. Zavedati se moramo, da nismo zboleli, naši najhujši strahovi se niso uresničili. Poskušamo se osredotočiti na predmete, barve, zvoke in teksture, ki nas obdajajo. Pri tem nehamo misliti na stvari, ki jih ne moremo kontrolirati, na primer to, koliko časa bo samoizolacija trajala.
Po Kesslerjevih besedah pomaga tudi, da večkrat pomislimo na to, da je trenutna situacija začasna: stvari bodo šle na bolje, tudi če ne vemo točno kdaj. Večini ljudi pomaga, da svojih občutkov ne skrivajo, temveč se o njih z nekom pogovorijo. Ko smo žalostni, si lahko pomagamo tako, da pokličemo prijatelja, družinskega člana ali partnerja, in mu povemo, kaj čutimo: žalost, nemir, zaskrbljenost. Ko naše občutke izrečemo, si jih s tem priznamo, kar nam jih pomaga zares začutiti. Posledično se lažje premaknejo skozi nas in dajo prostor drugim, bolj pozitivnim občutkom.
Novinar
