Covid-19 in z njim povezani ukrepi so se preselili tudi na letalski potniški promet. Sprva je bil ta nekaj časa povsem ukinjen, s ponovnim zagonom letalskih prevozov pa letalski prevozniki iščejo načine, na katere bi v največji možni meri zagotovili potnikom varnost.
Z vidika širjenja koronavirusa je najbolj tvegan del letenja samo vkrcavanje na letalo. V samem letalu je namreč prostor dovolj velik, da večini potnikov, če seveda niso zapolnjeni vsi sedeži (srednja vrsta je običajno prazna), zagotovi vsaj minimalno, 1,5-metrsko razdaljo, in s tem otežuje širjenje virusa. Tudi zrak na letalu je presenetljivo čist, saj sodobna letala vsebujejo HEPA filtre, ki se uporabljajo tudi v bolnišnicah in lahko uničijo do 99 % virusov in bakterij, ki se prenašajo kapljično. Zrak se v kabini s pomočjo visokozmogljivih filtrov očisti približno vsakih pet minut.
Največ možnosti za širjenje bolezni torej pomeni vkrcavanje letalo. Izračuni kažejo, da je morebitno kužna oseba v postopku klasičnega vkrcavanja v tvegano bližnjem stiku z vsaj petimi oziroma šestimi osebami. Z uvedbo različnih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa se ta številka zniža na eno do dve osebi, kar ni slabo, a je še vedno veliko.
Novi načini vkrcavanja na letalo
Ena od rešitev za preprečevanje prenosa virusa pri samem vkrcanju je, da se prvi vkrcajo tisti, ki so za vozovnico plačali več, torej višji razred potnikov, in tisti, ki pri vkrcavanju potrebujejo dodatno pomoč ali asistenco. Šele nato pa bi sledila večinska skupina »navadnih« potnikov. A ker je težko določiti, v katero skupino spada vsak potnik posebej, bi bila ta rešitev prav tako neučinkovita in stresna, hkrati pa bi zopet prihajalo do zgostitve ljudi, ki spadajo v rizično skupino.
Druga, primernejša rešitev je deljenje ljudi na drug način: maso ljudi bi razdelijo na dva dela s tem, da se del potnikov vkrca skozi sprednja, del skozi zadnja vrata. Tudi v primeru, da bi bil eden izmed potnikov okužen, ta ne bi prišel v stik z vsaj polovico potnikov, izračuni in simulacije pa kažejo, da se pri takem vkrcavanju število t.i. kritičnih stikov spusti krepko pod ena.
Za najbolj učinkovito se je izkazala t.i. Steffenova metoda, ki potnike v letalo razvršča po novih in bolj učinkovitejših smernicah. Po tej metodi potniki najprej zasedejo sedeže ob oknih na obeh straneh letala in nato še tiste v notranjih vrstah in ne po vrsti od sprednjih do zadnjih vrat kot je značilno za klasično metodo vkrcavanja. Steffenova metoda se je izkazala za učinkovitejšo in hitrejšo, saj porabi le polovico časa klasične metode, pri kateri smo pogosto priča nepotrebnemu čakanju.
A čeprav se zdi Steffenova metoda najbolj primerna in v teoriji deluje brezhibno, obstajajo tudi praktični pomisleki. Potrebne je veliko organizacije in koordinacije, saj je potnike sprva treba razdeliti, glede na to, kateri sedež jim pripada, kar vzame dodaten čas. Nujno je sodelovanje potnikov, problem pa se pojavi tudi pri vkrcavanju družin.
Prevozniki se trudijo po svojih najboljših močeh čimveč potnikov varno pripeljati na želeno destinacijo. Vsekakor pa bomo na letalih še nekaj časa potovali na nekoliko drugačen način.
Novinar
