Na kaj pomisliš, ko slišiš za novodobno suženjstvo? Danes se bomo posvetili zgodbi gospodinjskega suženjstva, ki je žal še vedno pogost primer prisilnega dela v »razvitem svetu«.
V državah perzijskega zaliva sta približno dva milijona gospodinjskih delavk. Dobrodelna organizacija za pomoč migrantom Do Bold je lani izvedla raziskavo v kateri so od vključenih 400 žensk skoraj vse bile žrtve trgovine z ljudmi. Skoraj tretjino so njihovi delodajalci tudi spolno zlorabljali, diskriminirali in nad njimi izvajali fizično nasilje. To se je zgodilo tudi Georgini, 32-letni ženski iz Malavija.
Agent jo je prepričal, da je dobila delo voznice v Dubaju, nato pa je pristala v Omanu, kjer je bila prisiljena v delo kot služkinja. Za sabo je pustila majhno podjetje, saj je bila prepričana, da si bo s to priložnostjo lahko omogočila boljše življenje.
Georgina je kmalu postala družinska sužnja. Delala je vsak dan v tednu do točke izmučenosti. Včasih je spala le dve uri na dan. Kmalu jo je njen šef začel spolno zlorabljati in siliti v prostitucijo.
Kdo je Georgini rešil življenje?
Po več tednih trpljenja v hišnem priporu in prenašanja izživljanja nad njo, je Georgina prosila za pomoč z objavo na Facebooku. Pritegnila je pozornost Pililani Mombe Nyoni, aktivistke iz Malavija, ki je začela raziskovati njeno zgodbo.
Vstopila je v kontakt z Georgino in ji dala svojo telefonsko številko. Slednja je kmalu začela krožiti med ženskami v Omanu, ki so se znašle v podobni situaciji. Pililani je zato ustvarila Whatsapp skupino, kamor je več kot 50 žensk začelo pošiljati pričevanja in dokaze o njihovem suženjskem položaju. Videe in fotografije, ki so prikazovali njihove delovne pogoje so pošiljale na skrivaj v upanju, da jim bo lahko aktivistka pomagala.
Slednja je za pomoč kontaktirala dobrodelne organizacije za migrante v Malaviju in se povezala z ustanoviteljico Do Bold organizacije iz Grčije, Ekaterino Porras Sivolobovo. Do Bold sodeluje z migrantsko skupnostjo v državah perzijskega zaliva. Njihov cilj je identifikacija žrtev trgovine z ljudmi in izvajanje pogajanj za njihovo svobodo z njihovimi delodajalci.
Praksa je, da delodajalci plačajo agentu, da jim poišče delavko. Ponavadi zahtevajo v zameno za njeno svobodo ta denar povrnjen. Zakon v Omanu ni na strani delavk, saj jim prepoveduje odhod od delodajalca. Prav tako ne sme zamenjati službe ali zapustiti države. Dobesedno je ujeta, ne glede na to, kako se obnašajo do nje.
Po treh mesecih v Muscatu, prestolnici Omana, se je Georgini s pomočjo Nyoni in nekoga v Omanu uspelo vrniti domov. Njen primer je sprožil alarm v Malaviju in začel se je večati pritisk na vlado, da ukrepa. Malavijski Center za demokracijo in iniciative ekonomskega razvoja je začel reševalno kampanjo, ki je pritiskala na oblasti, da rešijo ženske in jih pripeljejo domov.
Gre za večji problem
Na papirju se lahko delavke pritožijo na državni omanski organizaciji za preprečevanje trgovine z ljudmi. Kljub temu omanske oblasti trdijo, da so v lanskem letu prejeli eno samo pritožbo, ki je bila uspešno razrešena, v letu 2022 pa celo niso prejeli nobene. Večini so delodajalci takoj po prihodu odvzeli potne liste, da niso mogle zbežati. »Počutim se, kot da sem v zaporu. Nikoli ne moremo oditi. Moje življenje je resnično ogroženo…« je zapisala ena izmed njih. Nekatere se domov vračajo v krstah brez pojasnil in odgovorov.
Malavijska vlada je namenila 160 000 dolarjev, da so rešili in domov iz Omana pripeljali 54 žensk. »Večina žensk je bila izpuščenih, ker smo delodajalcem plačali med 1000 in 2000 dolarjev. Njihovo svobodo smo dobesedno kupili. In to me moti. Kako lahko kupiš svobodo človeka?« je povedala Sivolobova.
Malavijska vlada se trudi z vzpostavljanjem pravil, ki bi zagotovila varno migracijo, ki bi pomagala migrantom in njihovim družinam. Nyoni je povedala, da gre za večji problem: »Če bi mlade ženske imele dobre službene priložnosti v Malaviju, ne bi bile ujete. Popraviti moramo ta problem, da mladi ljudje ne bodo tako ujeti.«
Če se ti zdi Oman oddaljen, te bo morda šokiralo, da se isto dogaja v Barceloni, izjemno popularni evropski turistični destinaciji. Tam bogatejše družine vozijo revnejše ženske iz Latinske Amerike pod pretvezo visoke plače in boljšega življenja, ki ga lahko zagotovijo tudi svojim otrokom. Po prihodu v Evropo jim rečejo, da morajo najprej odplačati svoj let in zato eno leto delati brezplačno. V družini je tovrstna služkinja smatrana kot kos pohištva, ne kot človek, ki mu pritičejo delavske in osnovne življenjske pravice.
Novinar
