Svetopisemska zgodba o Sodomi in Gomori brez dvoma sodi med bolj znane, hkrati pa zelo povedne in opozorilne. V zgodbi se srečamo z dokaj brutalnim uničenjem dveh starodavnih mest, ki sta si razdejanje prislužili s svojo neizmerno hudobijo in hudimi grehi. Ta zgodba iz 1. Mojzesove knjige je na teologiji in religiji s kulturnimi razpravami o grehu in morali človek pustila trajen pečat.
Rajski mesti v sveti deželi
V skladu s Toro sta bili kraljestvi Sodoma in Gomora povezani z mesti Admah, Seboim in Zoara. Teh pet mest, znanih tudi kot ravninska mesta (iz Geneze v različici kralja Jakoba), se je nahajalo v ravnini reke Jordan v južni regiji kanaanske dežele. Ravnino so primerjali z rajskim vrtom kot dobro zalivano in zeleno, primerno za pašo živine.
Nad njimi je bila izrečena Božja sodba in štiri od njih sta požrla ogenj in žveplo. Sosednje mesto Zoara (Bela) je bilo edino, ki mu je bilo prizanešeno. V abrahamskih religijah sta Sodoma in Gomora postali sinonim za smrtni greh, njun padec pa prav tako za Božje povračilo.
Sodoma in Gomora v Svetem pismu
Svetopisemska zgodba o mestih Sodoma in Gomora je v svojem bistvu izjemno žalostna in nas spominja na to, kako zelo Bog sovraži greh. V času Abrahama so tega svetopisemskega očaka obiskali trije angeli, dva od angelov pa sta se odločila obiskati Sodomo in Gomoro. V Genezi (1. Mojzesova knjiga) Bog Abrahamu razkrije, da bosta Sodoma in Gomora uničeni zaradi njunih hudih grehov. Abraham prosi za življenja vseh pravičnih ljudi, ki tam živijo, še posebej za življenja svojega nečaka Lota in njegove družine. Bog je Abrahamu nato rekel, da bo prizanesel ljudem in da ne bo uničil Sodome in Gomore, če bo našel vsaj deset pravičnih ljudi.
Ko sta angela, v obliki dveh mož, prispela v Sodomo, ju je sprejel Lot. Pred Lotov dom se je v trenutku zgrnila jezna množica prebivalcev mesta, ki je od Lota zahtevala, naj izroči svoja gosta, da bi ju posilili. Lot, ki je poskušal braniti in zaščititi angela, je možem ponudil svoje deviške hčere namesto njiju. Angela sta množico ponorelih meščanov nato oslepila in Lotu ter njegovi družina naročila, naj takoj zapustijo mesto in naj se ne ozirajo nazaj. Lotova žena tega opozorila ni vzela dovolj resno in se je ozrla na mesto, ki je bilo že popolnoma uničeno in se spremenila v steber soli.
S čim sta si mesti zaslužili tako usodo?
Natančna narava grehov, ki so Sodomi in Gomori prinesli razdejanje, je že dolga stoletja predmet razprave. Tradicionalno so Sodomo in Gomoro povezovali s homoseksualnimi dejanji. Množica moških, ki je pristopila k angelom, je od Lota zahtevala: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« (1 Mz 19,5). To so teologi dolgo razlagali kot »meseno spoznanje«. Verjamem, da lahko sklepate, kaj to pomeni. Tudi drugje v Svetem pismu večkrat zasledimo Sodomo in Gomoro kot prispodobo za spolno nemoralnost, nenaravno poželenje in gnusobo.
Sodobna stroka, zlasti v judovstvu in nekaterih vejah krščanstva, trdi, da je pomanjkanje gostoljubnosti prebivalcev tisto, kar žali Boga, in ne njihova homoseksualnost. V skladu s tem stališčem zahteve drhali, naj posilijo angelska gosta, razkrivajo njihovo globoko zakoreninjeno nasilje in negostoljubnost. To naj bi bilo v kontrastnem nasprotju s prijazno gostoljubnostjo, ki sta jo Abraham in Lot izkazala istima gostoma.
Slednje stališče morda podpirajo tudi Kristusove besede iz Matejevega evangelija. Tu Kristus namiguje, da je hud greh Sodome in Gomore ter vseh mest, ki zavračajo njegove učence, prav negostoljubnost. Poleg tega Ezekiel omenja zavračanje bogatih prebivalcev, da bi skrbeli za revne, kar nekateri smatrajo kot dodaten dokaz, da homoseksualnost ni vzrok za uničenje mest.
Kaj nas zgodba o strahotnem uničenju dveh kraljestev lahko nauči?
Nauk zgodbe je v svojem bistvu zelo enostaven in lepo povzame odnos Boga do ljudi, ki je hkrati izjemno ljubeč oče in pravičen razsodnik. Stvarnik sveta, ki svoje stvarstvo ljubi, je sicer poln ljubezni in sočutja, brezbožnost in upor proti Najvišjemu pa ne bosta smela trajati v nedogled. Sveto pismo v Novi zavezi opozori, da je bilo uničenje Sodome in Gomore ravno to, kar se bo ob koncu sveta zgodilo z brezbožnimi.
Bog se v Stari zavezi pogosto zdi nekoliko krut in nekaterim celo nerazsoden pri svojih dejanjih. Treba pa je pogledati globlji nauk zgodbe in razumeti zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na slog zgodb in zapisov v Stari zavezi. Zgodba o Sodomi in Gomori tako skriva tudi tisto najpristnejše Božje usmiljenje, ko so bili Lot, njegova žena in njegove hčerke obvarovani groze gorečega žvepla. Bog je vedel, da se stalna hudobija in greh borita z Lotovo dušo, zato ga je tega rešil in ga pritegnil k sebi. Prav to je Bog naredil z nami vsemi, ko nam je na svet poslal svojega Sina in nam dal priložnost, da tudi mi zbežimo iz Sodome in Gomore vsakokratne družbe.
Novinar
