S prijateljem sva se pogovarjala in me je vprašal, če imam plane za torek. »Za valentinovo…«, je dodal nekako hudomušno. »Pozabila sem, da je to ta teden,« sem odgovorila. Pozneje mi je rekel, da ima v torek neke opravke. »Na valentinovo?« sem ga zbodla. »Ha, kot vidiš imam tudi jaz velike plane za ta dan,« je odvrnil sarkastično, ko se je zavedel, da je tudi sam pozabil na ta praznik, čeprav sva ga omenila nedolgo nazaj. V tistem trenutku se mi je to zdela preprosta šala na temo, kako neumen je ta dan, a hkrati se nisem mogla znebiti občutka: spadava letos med tiste, ki niso zmagali valentinovega tekmovanja? Med poražence?
Zakaj praznujemo valentinovo?
Kot sleherni skomercializiran praznik seveda tudi valentinovo izhaja iz krščanskega praznovanja nekega svetnika. Bolj natančno svetega Valentina, zavetnika ljubezni in dvorjenja. Kot vsak pravi krščanski praznik pa je bil tudi ta le preoblikovanje poganskega praznovanja. Nekateri zgodovinarji verjamejo, da je šlo za obredno praznovanje, ki se imenuje luperkalije, na čast bogu po imenu Febrautus. Po njem smo dobili ime drugega meseca v letu.
Za ljudi, ki so v zvezi in jo vestno obeležujejo z raznimi nekaj-mesečnimi obletnicami, je valentinovo nadvse smiselno. Dana jim je še ena priložnost, da si izkazujejo svojo naklonjenost z malimi pozornostmi. Zaradi pritiska medijev in družbe lahko sicer to postane tekmovanje med partnerji, ki se meri v denarju. Dražje darilo ko mi daš, bolj me imaš rad. Čokolade, vrtnice in medvedki niso več dovolj. Treba je v toplice ali pa vsaj na malce luksuzno večerjo, če se da. In seveda obvezno zapestnico iz Pandore, prosim!
Seveda vsi ne klonijo pod pritiskom, niti ne simpatizirajo z enakimi vrednotami. Za nekoga je lahko valentinovo dan, ki ga preprosto želi pokloniti ljubljeni osebi. Z malimi dejanji, ki jim dajo vedeti, da jih imajo radi kljub prepiru, ki se je zgodil prejšnji teden. Da imajo za njih posebno mesto, čeprav ne čistijo kuhinje tako pogosto kot bi jo lahko.
Kaj pa če si sam za valentinovo?
Valentinovo je za razliko od mnogih drugih intimen praznik in se ga ne praznuje množično na ulici kot mnogo drugih. Ni glasne glasbe, povorke, programa, drenjanja. Praznovanje se zoži na mali krog ali bolje rečeno elipso: dvojino. Praznujeta ga le ti in tvoja boljša polovica. Če je nimaš, si pač oplel. Seveda lahko praznuješ alternativno in sarkastično kritiziraš, kako je to materialen praznik, medtem ko objaviš sliko sebe in svojega psa na kavču. #truelove
A kljub temu, da se valentinovo navadno slavi za zaprtimi vrati ali vsaj med štirimi stenami, ne moremo tajiti, da ima vpliv tudi na ostale. Njegov odmev je precej glasen vsaj v trgovinah, kjer nam ponujajo nekoliko pestrejšo izbiro čokolad kot običajno, paket za nego obraza v embalaži polni srčkov in za konec obilico rož tik pred blagajno. Na sporedu se vrtijo romantični filmi, akcije ti ponujajo nižje cene z uporabo kode VALENTINOVO5 ali KUPIDOVPOPUST. Zdi se, kot da je za tisti en teden cel svet srečno zaljubljen, le ti nimaš nikogar.
Najbrž bi se nam lahko te ideje in pritiski zdeli frivolni in bi se nanje morali požvižgati. A govorimo o generaciji, ki jo je zafrustrirala epidemija koronavirusa. In je množično odvisna od družabnih medijev in prisotnosti pametne tehnologije, ki nas bolje pozna kot lastna družina. Zdi se, kot da smo popolnoma oddaljeni od sočloveka. S tesnobnimi in depresivnimi simptomi in motnjami na porastu si ne moremo zakrivati oči, da ljudje taka obdobja težko preživljajo in vzamejo svojo samoto kot neke vrste osebno žalitev, znak za neuspeh.
Je odgovor v negaciji praznika in kritiki z besedami »to je itak ta ameriška kapitalistična tradicija« ali v prevzemanju egocentrične interpretacije tega dneva, kjer opraviš svoj »me time« ritual in sam sebi kupiš rože, kot to sedaj poje Miley Cyrus?
Novinar
