Na hrvaškem otoku Krk se nahaja hotel Haludovo, eden izmed najbolj razvratnih, razkošnih in dragih projektov nekdanje skupne države. Tokrat pa ne gre za skriti vojaški bunker ali zapuščeno letalsko bazo, vkopano globoko v gorah, temveč za hotel, ki je prava mojstrovina arhitekta Borisa Magaša. Sprehodimo se skozi življenje te mogočne in bohotne stavbe, ki se nahaja severno od kraja Malinska.
Hotel Haludovo bi danes stal neverjetno vsoto denarja!
Hotel so zgradili leta 1971, največjo investicijo pa je prispeval Američan Bob Guccione, ki ga morda poznate tudi kot ustanovitelja slavne revije za odrasle Penthouse. V »otoški raj, ki je formula za preprečitev hladne vojne« je vložil 45 milijonov ameriških dolarjev, kar bi danes znašalo neverjetnih 250 milijonov ameriških zelencev.
Pravi hotel mora imeti seveda tudi svojo igralnico, ki se je s hotelom slavnostno odprla 7. julija 1972. Igralnica je že v naslednjem letu bankrotirala zaradi spremembe v zvezni zakonodaji in so jo bili primorani zapreti. Ne glede na to, pa je Guccione hotel stalno promoviral, se vanj tudi vselil in pravijo, da je šampanjec tekel v potokih, pojedenih je bilo na stotine kilogramov jastogov in več kilogramov kaviarja vsak večer.
Problemi z lastništvom
Zaradi omejitev tujih investicij v komunistični Jugoslaviji je bil hotel v lasti reškega Brodokomerca. Skozi leta so se nanizali razni poskusi privatizacije hotela, ki pa so bili neuspešni.
Med vojno na hrvaškem je hotel postal zatočišče za begunce, od takrat naprej pa propada, saj po razpadu Jugoslavije de facto nima lastnika. Ostanke nekdanjega razkošja si lahko predstavljajo le tisti z najbolj bujno domišljijo. Časi, ko so v hotelu prebivali slavni in neslavni svetovni voditelji, kot je Saddam Hussein, so brez dvoma mimo.
Kompleks v Malinski je tako ostra priča sprememb, ki so sledile razpadu nekdanje SFRJ. Je pravi odraz prehodnega kaosa, tržne konkurence, lastninskopravnih odnosov in nasploh odnosov do arhitekturne dediščine, kjer je celotna slika le redko črno-bela.
Jugoslovanski Las Vegas, toda ne za Jugoslovane
Leta 1967 je Jugoslavija odprla meje in odpravila vizumske obveznosti za obiskovalce. To je v jugoslovanski prostor privabilo ogromno tujih investitorjev, ki jim je bila naklonjena tudi zakonodaja, ki je dovoljevala obstoj igralnic in iger na srečo. Toda, v pravem stilu socializma, so nekateri bolj enaki od drugih. V igrah na srečo so se lahko udejstvovali samo turisti, državljanom pa je bilo podpiranje igralnic prepovedano.
Do leta 1973 je v Jugoslaviji delovalo vsaj 28 igralnic. Toda zaradi ohlapnih zakonskih zahtev glede poročanja o davkih je večina izkoristila vrzel, ki je operaterjem igralnic omogočala dvig denarja iz države brez davka. Hotel Haludovo je tako postal igralniški in hotelski kompleks, ki se je lahko kosal z najmogočnejšimi v slavni igralniški prestolnici v Nevadi.
Hotelski gostje so lahko uživali v tenisu in bowlingu ali ali pa so se lahko sprostili v elegantni notranjosti Velikega salona, ki je vseboval viseče vrtove, čudovite fontane in ekstravagantne bazene.
Hotel je bil za tisti čas opremljen izjemno sodobno in je izgledal kot Eamsov katalog. V prvem letu delovanja je hotel kot hostese uporabljal Penthousove »ljubljenke«, ki jih je Guccione označil za »nove vojake hladne vojne«.
Propad kompleksa socialističnega hedonizma
Na poslovni strani je zadeve zapletal jugoslovanski etos delavskega samoupravljanja. V nasprotju s kapitalističnim zahodom so zaposleni v Jugoslaviji smeli sprejemati ključne poslovne odločitve. To je bil ideal, ki ga je težko sprejel celo progresivni Guccione. Zadnji žebelj v krsti bi lahko bila družbena stigma Penthouse Adriatica kot razkošnega kazinoja, ki je večino turistov srednjega razreda odgnala stran od Malinske.
Samoupravljanje je bilo premagljiva ovira, zakon iz leta 1973, ki je prepovedoval tuje lastništvo igralnic, pa ne. Obstoječe igralnice so do avgusta 1974 lahko delovale v tuji lasti, vendar so igralnice morale za direktorja imenovati jugoslovanskega državljana, zaposleni pa so morali upoštevati samoupravni sistem. Igralnica je tako leta 1973 bankrotirala, hotel pa je prešel v lastništvo Brodokomerca, ki pa je Guccioneu še vedno izplačeval določen delež dobitka.
Žrtev vojne je bil tudi turizem
Kljub svoji mogočnosti, hotel vojni ni bil imun, njegovo zadnje dobičkonosno leto pa je bilo leto 1990. Med vojno je prazen hotel Haludovo Palace postal zatočišče za begunce. V letih po vojni se je v hotel naselila skupina skvoterjev. Mnogi niso želeli oditi in so ob odhodu iz hotela odstranili bakreno napeljavo, cevi, radiatorje in vtičnice. Hotel razbremenili tudi aparatov, fontan, telefonov in večine pohištva.
Po vojni je bil hotel privatiziran in je v okrnjeni meri obratoval do leta 2001, ko so tam prespali še zadnji gostje. Večino prvega desetletja 21. stoletja je bil večinski lastnik armensko-ruski poslovnež Ara Abramyan, trgovec z diamanti in veleposlanik organizacije Goodwill pod okriljem ZN. V času lastništva hotela ni hotel prenavljati in oživiti, kljub več kot desetim prošnjam dveh hrvaških predsednikov.
Ko se sprehodite skozi avlo hotela, ki še nekoliko spominja na svojo glamurozno preteklost, si lahko zgolj predstavljate, kako mogočen kompleks je nekdaj bil Penthouse Adriatic. Velikanski beli betonski stebri se raztezajo proti visokemu stropu, posejanemu s stotinami kvadratnih plošč, od katerih je večina še vedno na mestu. Hotel bi gotovo tudi danes pomembno prispeval k hrvaškemu turizmu, kdo pa je resnično kriv za njegov končni propad, lahko samo špekuliramo.
Novinar
