Nad številnimi lockdowni, PCT pogoji in študijem na daljavo marsikdo med nami ni bil preveč navdušen. A vse ostre ukrepe naj bi upravičevalo dejstvo, da smo z njimi zmanjšali škodo, ki jo je človeštvu prizadejal virus. Celo nekateri strokovnjaki s področja epidemiologije pa se strinjajo, da so bili ukrepi povsem zgrešeni in bi se epidemije morali lotiti drugače.
Med njimi je tudi Sunetra Gupta, profesorica epidemiologije, specializirana za pandemije. Po njenem mnenju bi morali osamiti le ogroženi del populacije (torej pripadnike rizičnih skupin), vsi ostali pa bi živeli normalno naprej. S tem bi se usmerili v tako imenovano ciljano zaščito. Postopoma bi se z večanjem imunosti v družbi zmanjšalo tveganje za okužbo za vse, tudi za rizične skupine.
Čeprav ravno s cepljenjem želimo doseči večjo imunost v družbi, cepljenje vseh po vrsti morda ni najboljša rešitev. Cepljenje namreč ovira naravno pridobljeno imunost proti bolezni, zato bi bilo bolje cepiti le ranljive skupine.
Medtem ko se osredotočamo na število žrtev novega koronavirusa in mrzlično iščemo rešitev v obliki ostrih ukrepov, pozabljamo na posledice lockdowna. Predvsem zaskrbljujoča je situacija v revnejših predelih sveta, kjer otroci ne umirajo zaradi koronavirusa, temveč zaradi lakote. Med lockdownom jim starši namreč ne morejo priskrbeti hrane.
Posledic lockdowna je veliko in posvečamo jim premalo pozornosti. V zvezi s tem problemom je bil ustanovljen projekt Collateral Global, ki dokumentira globalne učinke lockdowna in ukrepov zaradi epidemije. Pri projektu opozarjajo, da se je po svetu zmanjšala proizvodnja cepiv proti drugim smrtonosnim boleznim, kot so ošpice in hepatitis B. Znane so tudi težave na področju diagnostike in zdravljenja rakavih ter srčno-žilnih obolenj.
Pri tehtanju učinkovitosti različnih ukrepov bi torej morali upoštevati tudi njihove negativne posledice, ki po mnenju mnogih presegajo korist v boju proti pandemiji.
Novinar
