Berlinskega zidu res ni že trideset let, a v Evropi danes poznamo drugačne vrste zidov, ograj pravzaprav. V četrtek je od izčrpanosti in podhladitve v Ilirski Bistrici umrl prebežnik iz Sirije.
Dvajsetletni fant na pomoč ni poklical policije ali rešilcev, temveč sorodnika, ki sta se ponj pripeljala iz Nemčije. Našla sta ga s pomočjo koordinat, ki jima jih je poslal. Odpeljala sta ga na policijsko postajo, kjer so ga oživljali, a je bilo že prepozno. To ni osamljen primer.
Kakšno je stanje?
Od postavitve ograje pred štirimi leti je samo na slovenskem ozemlju umrlo blizu deset migrantov. Nekaj ljudi se je utopilo v Kolpi, na hrvaški strani reke pa so našli več trupel. Policija na meji velikokrat prestreže povsem izčrpane ljudi, ki jih odpelje v bolnišnico in jim tako reši življenje.
Veliko beguncev se boji poklicati policijo ali 112. Policija jih namreč vrača na Hrvaško, kjer so policisti do njih nasilni ter jih izženejo nazaj v Bosno. V preteklih letih sta pri nas delovali številki za pomoč, ki sta ju vzdrževali organizaciji Pravno-informacijski center in Infokolpa. Zaradi političnih pritiskov sta bili obe ukinjeni, čeprav nikomur nista pomagali prečkati meje. Delovali sta izključno na slovenski strani.
Prebežniki, ki jih tudi v Bosni preganjajo, poskušajo priti do Slovenije pred snegom. Velikokrat jim je omejen dostop do azilnega postopka, na poti postanejo žrtve trgovine z ljudmi in drugih oblik izkoriščanja. Vse to so posledice restriktivnih politik držav. Zaupanje v policijske postopke bi lahko preprečilo smrt dvajsetletnika v četrtek in še mnoge druge. Meje potrebujejo komunikacijsko posredovanje, nekoga, ki mu bodo prebežniki zaupali.
Zdi se nam, da smo napredovali. Berlina več ne deli zid, hladne vojne že dolgo ni več. A zidovi, vojne in želja po boljšem življenju so še vedno. Postavimo se v kožo prebežnikov. Ne bežijo zato, ker si tega želijo. Bežijo zato, ker jih v to silijo razmere. Če bi silile tudi nas, si ne bi želeli takšnega sprejema, kakršnega dobijo oni.
Novinar
