Julija 1648, med zadnjimi spopadi tridesetletne vojne, je švedska vojska izropala Prago. Med dragocenostmi, ki so jih ukradli je bila tudi knjiga poznana kot Codex Gigas (dobesedno ogromna knjiga). Codex Gigas ni le znan kot največja srednjeveška knjiga na svetu, ampak se ga je zaradi njegove vsebine prijelo tudi ime Hudičeva biblija zaradi zelo nenavadnega celostranskega portreta Satana in legende, ki obdaja nastanek knjige.
Legenda o nastanku knjige Codex Gigas
Legenda pravi, da je kodeks ustvaril neki menih Herman Samotar v benediktinskem samostanu Podlažice blizu Chrudima na Češkem, ki je bil uničen v 15. stoletju med Husitsko revolucijo. Strokovnjaki za rokopis so potrdili, da je bila pri pisanju vpletena zgolj ena roka in podpis v besedilu (»Hermanus monachus inclusus«) prav tako nakazuje, da je bil za to ogromno knjigo zaslužen samo en človek.
Ena različica zgodbe pravi, da je Herman storil tako nezaslišane grehe, da so ga živega zazidali in ga prisilili, da je v odkup za te grehe prepisoval sveta besedila. Za dokončanje celotnega rokopisa bi potrebovali približno trideset let, tako da morda to drži. Če je tako, je Herman opravil kar temeljito pokoro.
Druga različica pa pravi, da je Herman prav tako grozovito grešil, kazen pa je bila nekoliko bolj srednjeveška. Preprosto bi ga zazidali in ga pustili umreti. Vendar naj bi Herman prepričal opata, da ga pusti pri življenju eno leto in obljubil, da bo v tem času ustvaril knjigo, ki bo samostanu prinesla večno slavo. Herman je pisal dan za dnem, noč za nočjo. Leto se je bližalo koncu, knjiga pa je bila šele v začetnih fazah. Prišla je polnoč zadnje noči, ki jo je imel Herman na voljo in smrt je bila pred vrati. Herman je bil jasno obupan in v svoji najtemnejši uri naj bi utrl pot, ki so jo v literaturi ubrali še mnogi drugi – svojo dušo je v zameno za dokončano knjigo prodal hudiču.
Ilustracija hudiča
Torej je jasno, katera izmed dveh različic legende je knjigi nadela ime Hudičeva biblija. Delno je to ime dobila zaradi zgodbe o nastanku, delno pa tudi zato, ker je na 290. listu rokopisa ogromna ilustracija hudiča. Nekateri pravijo, da jo je tja postavil Herman v zahvalo svojemu rešitelju. Drugi pa menijo, da je ilustracija avtoportret samega Luciferja.
Hudič na sliki je visok 50 cm, neposredno nasproti hudiča pa je celostranska upodobitev nebeškega kraljestva, tako da si nasproti stojita kontrastni podobi dobrega in zla. Hudič je prikazan od spredaj, čepeč z dvignjenimi rokami v dinamični drži. Oblečen je v bel predpasnik z majhnimi rdečimi črtami v obliki vejice. Te črtice verjetno prikazujejo repe hermelinovega krzna, običajnega simbola vladarjeve suverenosti. Nima repa, njegovo telo, roke in noge pa so normalnih človeških proporcev. Njegove roke in noge se končajo s samo štirimi prsti na rokah in nogah, ki se končajo z velikimi kremplji; njegovi kremplji in veliki rogovi so rdeči.
Ima veliko, temno zeleno glavo, njegovi lasje pa tvorijo nekakšno kapo gostih kodrov. Oči so majhne, z rdečimi zenicami, njegova ušesa z rdečimi konicami pa so velika. Njegova odprta usta razkrivajo majhne bele zobe, iz kotičkov njegovih ust pa štrlita dva dolga rdeča jezika. Dvojni jezik spominja na razcepljen jezik kače, eno od oblik Satana v krščanski ikonografiji.
Nekaj strani pred dvojno ilustracijo je napisanih z rumenimi črkami na počrnjenem pergamentu in imajo kar rahlo temačen značaj, nekoliko drugačen od preostalega kodeksa. Razlog za razbarvanje je, da so bile te pergamentne strani izpostavljene svetlobi, ko so bralci skozi stoletja obračali strani proti zloglasni ilustraciji.
Kaj skrivajo izgubljene strani?
Rokopis je sprva sestavljalo 320 listov pergamenta, danes pa je ohranjenih 310. Kdo je torej odstranil deset drugih listov? In kaj je bilo na njih?
Kodeks so si okoli leta 1648 prilastili Švedi, ko so izropali Prago in ga od takrat hranili v Kraljevi knjižnici v Stockholmu. Leta 1697, ko je na gradu izbruhnil hud požar so rokopis med poskusom reševanja knjig vrgli čez okno, zato bi lahko logično sklepali, da je iz stare knjige med padcem odletelo nekaj listov. Vendar pa so raziskave pokazale, da so bile strani iz knjige izrezane!
Preostali del knjige vsebuje staro in novo zavezo, seznam bratov, ki so živeli v samostanu, koledar svetnikov, kratko zgodovino Bohemije in nekaj navodil o izganjanju zlih duhov. Torej je več možnosti, kaj bi lahko bilo na teh manjkajočih straneh. Ni vam treba dolgo brskati po spletu, da bi odkrili različne teorije zarote o izgubljeni vsebini: skrivnosti, ki so preveč eksplozivne, da bi jih navadni smrtniki vedeli, kot so čarobni uroki, navodila za apokalipso itd.
Vendar moramo razočarati vse ljubitelje teorij zarote, ker je razlog za izrezane strani precej preprost in razumljiv.
Švedska knjižnica domneva, da manjkajoče strani vsebujejo Pravilo svetega Benedikta, vodilo ustanovitelja reda benediktincev o samostanskem življenju.
Zakaj? Ko so tamkajšnji benediktinci zašli v finančne težave, so si v zameno za kodeks izposodili nekaj denarja od cistercijanov.
Opomba v kodeksu, ki beleži to izposojo, tudi navaja, da je v knjigi vpisano Pravilo svetega Benedikta. Pravilo je torej nekoč bilo vpisano, zdaj pa ga ni več.
Obljuba je bila izpolnjena
Na nek način je Herman izpolnil svojo obljubo, če jo je sploh kdaj dal. »Inclusus«, ki sledi njegovemu imenu v besedilu, lahko nakazuje zgolj to, da je bil samotar, ki je raje živel v samoti, kot da bi bil za kazen zazidan. Vendar pa nam legenda pripoveduje, da je Herman obljubil, da bo napisal knjigo, ki bo podlaškemu samostanu prinesla večno slavo. Skoraj tisoč let kasneje še vedno govorimo o Podlažicah, o njegovi knjigi in se sprašujemo, kaj je na njenih manjkajočih straneh.
Novinar
