V zadnjih letih je ponovno postala popularna beseda samooskrba. Ne samo med tistimi posebneži, ki si želijo »off-grid« življenja, temveč tudi med politiki in najvišji intelektualci. Ti debatirajo o samooskrbni državi, samozadostnosti na področju prehrane, energije in znanosti. Vojna v Ukrajini, epidemija Covida-19, celo incident ladje Ever Given v Sueškem prekopu so pokazatelji meje globalnih trgovskih verig.
Globalne trgovske verige so človeštvu prinesle nepredstavljivo blaginjo
Velikokrat se ne zavedamo, kako dolgo pot opravijo izdelki, ki jih kupimo v trgovinah. Že sadje kot so pomaranče, ananasi ali banane, da ne govorimo o še bolj eksotičnih papaji, mangu ali liči, imajo za seboj več tednov dolgo pot, preden se znajdejo na Mercatorjevi polici. Pametni telefoni, simbol našega časa, ne bi mogli obstajati brez afriških rudnikov, korejskih tovarn mikročipov in napredkov v programiranju iz Silicijeve doline.
Brez dvoma je povezovanje celotnega sveta v skupen trgovinski sistem prineslo človeštvu blaginjo. Svetovna trgovina deluje tako dobro, da se povprečni smrtnik sploh ne zaveda njene pomembnosti, kompleksnosti in hkrati ranljivosti, jemljemo jo za nekaj samoumevnega. Dokler ne pride do težav.
Kaj se zgodi, ko pride do šumov v trgovskih verigah?
Če naše naročilo iz Ali Expressa zamuja za teden ali dva, mogoče mesec, še ni konec sveta. Kaj, če državi nekdo zapre dovod nafte ali prekine električno povezavo? Kaj, če ladje s hrano prinašajo tudi nevarno bolezen? Ali ne bi bilo bolje, da se lahko država zanese sama nase, da mirne duše zapre meje in počaka, medtem ko svet okoli nje gori? In če lahko stori to, zakaj ne bi kar za vedno ostala samozadosten otoček, kjer je vsega dovolj in se vsi poznamo? Ne potrebujemo Evropske unije in njenih regulacij, bodimo sami svoje sreče kovači, bodimo svobodni, bi rekla Boris Johnson ali Viktor Orban.
Madžar in Anglež pa nista edina, ki tako mislita. Evropa se je zavedla svoje življenjske odvisnosti od ruskega plina in še posebej Nemčija se tepe po glavi s svojimi termoelektrarnami. V medijih smo slišali, da se lahko zgodi, da Evropi zmanjka energentov za čez zimo. Na srečo je take govorice ovrgel tudi slovenski portal Necenzurirano.
Epidemija je prav tako razgalila nevarnosti odvisnosti. Angela Merkel je v nekem govoru dejala, da je »nesprejemljivo, da si Evropa ne more sama zagotoviti mask, rokavic in razkužil«. Morda se afera Toninovega izgubljeni kamiona nikoli ne bi zgodila, če bi lahko maske pripeljali iz slovenske tovarne, recimo v Domžalah. Pozneje smo bili priča konkuriranju znotraj same EU, kjer so države preprečevale izvoz cepiv. Francoske oblasti so celo zasegale pošiljke cepiv, ki so jih našle na svojih cestah. Močne države so si polnila skladišča, medtem ko so šibkejše lahko le nemirno čakale v vrsti. Poudarimo, da se je to dogajalo v družini EU, kjer so si države obljubile določeno mero sodelovanja in pomoči. Koliko huje je bilo šele drugod po svetu.
Ali se splača biti samooskrben? Je to sploh mogoče?
Razumljivo je, da si nihče ne želi samooskrbne države takrat, ko je vse lepo in prav. Zakaj bi se v Sloveniji trudili gojiti banane, če jih lahko v Ekvadorju dobesedno nabiramo na ulici? Princip delitve dela – naj vsak počne tisto, v čemer je najboljši in vsi bomo srečnejši. Marx se s tem ne bi strinjal (saj takšno delo človeka odtujuje) in morda se mi bolj strinjamo z njim, vendar ne moremo si zatiskati oči pred vsesplošnim dvigom blaginje, ki jo je prinesel kapitalizem s točno to paradigmo.
Kaj pa ko ne gre vse po načrtih? Ko Sueški prekop za teden dni zamaši nerodna ladja, ko Putin drži Evropo v šahu s plinovodi, kadar ni dovolj cepiv, mask in razkužil, da bi države zaščitile svoje prebivalce? Zavemo se lastne nemoči in krhkosti globalnih trgovskih verig ter odvisnosti od meddržavnega sodelovanja. Očitno se lahko zanesemo le nase. A vendar kako, če Slovenija ni samooskrbna niti v eni izmed prehranskih kategorij (najbolj se približamo na 95 % z jajci). Da o samooskrbnosti z digitalno tehnologijo, zdravili ali vojaško opremo sploh ne govorimo.
Politiki zato v luči nedavnih travmatičnih dogodkov radi ciljajo na samooskrbnost in izdelujejo načrte, kako jo doseči. Mi pa se vprašajmo, ali je to mogoče in ali je res potrebno ter koristno. Slovenija bi verjetno z nekaj reformami in državnimi subvencijami lahko postala prehransko samooskrbna. Najti liči bi bilo enako težko, a kruh bi lahko še vedno kupovali po predvojnih cenah. Tudi energetska neodvisnost je dosegljiva z drugim blokom NEK, še kakšno hidroelekrarno ali sajenjem vetrnih elektrarn po Krasu. A tu se ustavi. Lek je v lasti švicarskega Novartis, Krka izdeluje le generična zdravila, oba pa surovine, reaktorje, laboratorijsko opremo in ostalo kupujeta v tujini. Od propada Iskre nimamo več proizvajalca računalnikov, od Akrapovičevih delov do pravega avtomobila pa je tudi še dolga pot.
Z veliko kapitala (ki bi moral priti od države in davkoplačevalskega denarja, ne pa tujih investicij ali posojil) bi morda lahko dosegli osnovno raven samozadostnosti. Takšna samozadostnost pa bi bila zgolj to – imeli bi streho nad glavo in topel obrok, obleko za silo in nekaj sladkarij za otroke, ki bi jih izdelali iz sladkorne pese. Odpade vsa digitalna tehnologija, varnost, ki jo zagotavlja NATO, zdravila za AIDS ali Covid-19, finančna pomoč gospodarstvu po epidemiji, vse velike znamke oblačil in ličil, superg, avtomobilov, hitre hrane in še česa. Vrnili bi se v čas Jugoslavije, ko so morali naši starši tihotapiti kavbojke čez italijansko mejo.
Nihče si ne želi izolirane države
V današnjem času si tako življenje težko sploh predstavljamo, kaj šele, da bi si ga želeli. Zato je edina rešitev izboljšanje mednarodnih odnosov, pomoči državam v stiski in krepitev sodelovanja med vsemi prebivalci Zemlje. Izzivi za človeštvo, ki nas čakajo za naslednjim ovinkom, ne bodo izbirali žrtev, upremo pa se jim lahko samo s sodelovanjem in iskanjem skupnih rešitev.
Novinar
