Mladi od starejših generacij velikokrat slišimo, da nam je danes pač lažje. Vse nam je dano. Po eni strani je to seveda res; danes z lahkoto počnemo stvari, ki jih naši starši niso.
Tako rekoč vsi študiramo. Magisterij je postal nekaj običajnega (seveda ni enakovreden predbolonjskemu magisteriju). Včasih je bil študij v Ljubljani nekaj posebnega; Ljubljana je bila daleč. Danes ni nič takega, če študiraš v Angliji ali Nemčiji.
Poleg tega se je svet »zmanjšal«. Potujemo z lahkoto in povsod, imamo neštete možnosti praks in prostovoljstev v tujini. Letalske karte so poceni in Evropa je naše igrišče. Tehnologija nam omogoča, da redno ohranjamo stik s prijatelji in sorodniki iz drugih držav in celin.
Ni se povečala zgolj dostopnost drugih držav in njihovih prebivalcev, temveč tudi stvari iz drugih držav. Naši starši so po kavbojke in kavo hodili čez mejo, mi pa si lahko na spletu naročimo dobesedno karkoli.
Vse te novosti nam po drugi strani otežujejo življenje. Naši starši so imeli manj možnosti in posledično manj dvomov. Manj izbire pomeni manj težkih odločitev in manj pritiskov iz okolice.
Mladi danes nismo neobremenjeni. Zaradi družbenih omrežij se nenehno primerjamo z drugimi. Zaradi neštetih možnosti se ves čas sprašujemo, ali smo izbrali prav. Sprašujemo se, kdaj bomo šli v penzijo, če sploh. Ali si bomo lahko kdaj kupili hišo, stanovanje? Nismo le otroci Erasmusa, Ryanaira in Instagrama. Smo tudi otroci globalnega segrevanja, Brexita in neskončnih dvomov. Ni nam lažje. Le drugače je.
Novinar
