Dan reformacije praznujemo zadnji dan oktobra, zato skupaj raziščimo še tisto temnejšo stran reformacije in Luthra, ki je v šolah gotovo niste omenili!
Martin Luther: Heroj za ene, »Hudič v kuti« za druge
Martin Luther (1483-1546) – navdih večine reformatorjev in človek, ki je spremenil tek evropske zgodovine. Z gotovostjo lahko trdimo, da gre za enega najbolj pomembnih in vplivnih posameznikov v celotni zahodni zgodovini. Luther je že za časa svojega življenja veljal za kontroverzno osebnost. Za svoje sledilce je bil človek poguma in načel, ki je izzval pokvarjeno in odpadniško Cerkev tistega časa. Imeli so ga za neke vrste božanski katalizator, ki je kljuboval cerkvenim in političnim oblastem in zahodu prinesel reformo ter prenovo krščanstva.
Na drugi strani pa je med njegovimi nasprotniki veljal za nevarnega heretika in razkolnika, ki je razbil enotnost zahodnega krščanstva. Mnogi nasprotniki so ga celo označevali za hudiča v meniškem oblačilu. Če si želite malo ironije in renesančnih političnih borb, se ustavite v baziliki svetega Petra v Vatikanu, poiščite kip svetega Ignacija Lojolskega in bodite pozorni, komu je podoben Satan, ki mu sv. Ignacij zmagovalno stoji na hrbtu.
Hudo nestrpen do judov
Luther se je me drugim uprl tako imenovani prodaji odpustkov s strani katoliške cerkve. Smisel odpustkov je bil, da so verniki Cerkvi plačali določen znesek in si tako skrajšali čas v vicah. Luther je po drugi strani trdil, da Bog tako ali tako ljubi in sprejema vsakega človeka. Za to ni bilo treba plačati denarja, dovolj bi bila trdna vera.
Njegova zamisel je pretresla same temelje cerkve in privedla do tega, da so številni politični voditelji tistega časa začeli zavračati papeške dogme in s tem katoliško cerkev.
Luthrovi pogledi so razdelili cerkev in pahnili Evropo v krvave verske vojne. Poleg tega je Luther vztrajno razvnemal sovraštvo do judov in muslimanov. »Tako obupani, popolnoma zlobni, strupeni in hudičevi so ti judje,« je zapisal in tudi pozival k uničenju sinagog. Njegovo sovraštvo do kmečkih uporov je protestantske kneze tudi spodbudilo k brutalnim dejanjem proti svojim podanikom.
Spomnimo še na 400. obletnico reformacije, torej ravno na polovico prve svetovne vojne. Luthrove temne plati takrat sploh nikogar niso zanimale. V Nemčiji je veljal za nekakšnega narodnega svetnika in heroja, ki se je v zgodovinske knjige zapisal s Svetim pismom v roki in reformaciji zagotovil zmago. Njegova vztrajnost proti papežu in cesarju je služila kot model za versko povzdigovanje pripravljenosti Nemcev, da se žrtvujejo v prvi svetovni vojni.
Pionir demokracije?
Od vsega, kar se je takrat govorilo in pisalo, je v resnici marsikaj, kar je luteranski cerkvi z dobrim razlogom še danes v zadrego. Ko se ozremo nazaj na teror nacistov, vojno in vse uničenje, se zdi, da Luther kot nemški narodni junak ravno ni na mestu – in cerkev se glede tega popolnoma strinja z zgodovinarji in politiki. Toda ali je mogoče slaviti Luthra in se hkrati distancirati od vseh junaških in mračnih vidikov?
Protestantska cerkev bi rada Luthra predstavila kot »močno simbolno osebnost«, »ki tako kot mnoge velike zgodovinske osebnosti spodbuja ljudi k izzivanju, a jih hkrati z vztrajnostjo, drznostjo in prepričanjem spodbuja k identifikaciji«. Karkoli že to pomeni. Reformacijo želijo prikazati kot evropsko »zgodovino svobode«, ki je prispevala k razvoju sodobnih temeljnih pravic verske svobode in svobode vesti, spremenila razmerje med cerkvijo in državo ter spodbujala sodobno razumevanje demokracije.
Nemški zvezni vladi in predsednikom vlad posameznih nemških dežel je prav tako všeč zamisel o slavljenju Luthra kot pionirja svobode, človekovih pravic in demokracije. »Martin Luther Superstar« je bil naslov publikacije ob obletnici nemškega Kulturnega sveta pred sedmimi leti.
Aurea mediocritas in resnica
Za mnoge zgodovinarje gre stališče nemške vlade predaleč. »Luther ni bil pionir modernega časa,« pravi na primer Daniel Jütte z univerze Harvard, ampak »eden zadnjih mož srednjega veka«. Svoboda, o kateri je govoril Luther, je vedno temeljila na Bogu in ni primerljiva s sekularno svobodo današnjih zahodnih družb.
Na tem mestu lahko porušimo še en popularen mit. Luther svojih tez ni pribil na cerkvena vrata v Wittenbergu in tudi ni bilo uporabljeno kladivo, ampak pečatni vosek. Šele v 19. stoletju so Luthra upodabljali s kladivom v roki, po tem, ko so ga stilizirali in prelevili v narodnega heroja.
Opozorila, da Luthra ne smemo pretirano slaviti, so torej v veliki meri upravičena. Srednjeveški menih ni sodobnik današnjega časa. Po drugi strani pa je gotovo res, da bi ob upoštevanju vseh teh pomislekov imeli gradiva proti Luthru dovolj le za malce večji kongres teologov in zgodovinarjev. Ne glede na vse, pa lahko z mirno vestjo trdimo, da bi Luther izjemno užival v dejstvu, da se ljudje o njem še vedno prepirajo skoraj 500 let po njegovi smrti.
Novinar
