20. stoletje je bilo priča številnim grozodejstvom, ki jih je človek sposoben storiti sočloveku. Vojne zločine in zločine proti človeštvu lahko najdemo na vsakem kontinentu, verjetno pa se je v človeško podzavest najbolj zasidral holokavst. Množično ubijanje Judov, ki je bilo najbolj intenzivno med letoma 1942 in 1945, je terjalo okoli 6 milijonov življenj.
Na današnji dan, 27. januarja 1945, so zavezniške sile osvobodile koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau. V njem je od leta 1942 do osvoboditve umrlo vsaj milijon Judov, hkrati pa še veliko Romov, Poljakov, Sintov in drugih narodov, med katerimi najdemo tudi Slovence. Nekaj več kot 2000 Slovencev je bilo interniranih v Auschwitzu, od tega je preživelo le 21 taboriščnic.
Na obletnico osvoboditve največjega koncentracijskega taborišča obeležujemo 27. januar kot Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. V tem članku na kratko opisujem ozadje in potek ene izmed največjih tragedij 20. stoletja.
Antisemitizem
Čeprav je bil antisemitizem pred drugo svetovno vojno močno razširjen po vsej Evropi (gl. npr. Dreyfusova afera v Franciji), ga je Hitler v Nemčiji uspešno uporabil kot močno in prepričljivo politično orožje. Jude je predstavljal kot sovražnike nemškega naroda in celotne Evrope ter jih okrivil za poraz Nemčije v prvi svetovni vojni.
Pomanjkanje, ki je po vojni in v času ekonomske krize vladalo v Nemčiji, je obupane in od poraza osramočene državljane Weimarske republike pripeljalo do tega, da so v Hitlerju in v NSDAP videli rešitev. Tako so ga leta 1933 izvolili za kanclerja ter v naslednjih letih postopoma skoraj popolnoma podlegli nacističnemu režimu.
Kmalu po tem, ko Hitler postane kancler, je ustanovljeno prvo koncentracijsko taborišče Dachau, v katerega so sprva zapirali politične nasprotnike (socialne demokrate, komuniste). Judom so na začetku prepovedali opravljati javne službe, odvzeli so jim diplome, zemljišča, kmetije in podjetja. Leta 1935 jim je bilo odvzeto državljanstvo in prepovedane so postale poroke med Nemci ter Judi. Vrhunec pa antisemitizem v predvojni Nemčiji doseže s Kristalno nočjo leta 1938.
Vojna in holokavst
Uspehi nemških oboroženih sil med letoma 1939 in 1942 napravijo Hitlerja za neizpodbitnega vladarja Evrope. Na okupiranih ozemljih, kjer je živelo veliko Judov, začnejo židovske družine izganjati iz njihovih domov ter jih naseljevati v geta. Največja geta so bila na Poljskem, kjer je pred vojno živelo nekaj več kot 3.3 milijona Judov.
Prvo taborišče namenjeno množičnemu poboju Judov je bilo uničevalno taborišče Chełmno, ustanovljeno konec leta 1941. 20. januarja 1942 je potekala znamenita konferenca v Wannseeju, na kateri so vodilni nacisti zapečatili prihodnost evropskih Judov. Določili so podrobnosti dokončne rešitve židovskega vprašanja ter načrt, ki bi v smrt poslal 11 milijonov ljudi. Konferenca je trajala le uro in pol.
Po konferenci so začeli Jude prevažati v koncentracijska taborišča po vsej Evropi. Proces je opisala tudi Anne Frank, ki je v svoj dnevnik zapisala tako: »Zunaj je obupno. Podnevi in ponoči gonijo proč te uboge nesrečneže, ki jim pustijo samo nahrbtnik in nekaj denarja. Na poti jim še to vzamejo. Družine trgajo narazen, moške, ženske in otroke ločujejo. Otroci, ki prihajajo domov iz šole, ugotavljajo, da so starši izginili. Ženske se vračajo domov iz trgovine in njihovih otrok ni več.« (vir: C. L. Sulzberger: Druga svetovna vojna. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1970, str. 461. Citirano 26. 1. 2024)
Tako je od leta 1933 do konca vojne v Nemčiji, po okupiranih območjih in v državah nemških zaveznic zrastlo 44 000 različnih taborišč. V to so všteta geta, taborišča vojnih ujetnikov, delovna taborišča, uničevalna taborišča in ostali objekti.
Med bolj znanimi uničevalnimi taborišči so poleg Auschwitza še Treblinka, Sobibor in Belzec. V tovrstnih taboriščih je umrla skoraj polovica vseh judovskih žrtev druge svetovne vojne. Njihovo smrt je največkrat povzročil plin zyklon B, trupla pa so nato upepelili. Obseg nacističnih zločinov se je ugotovil šele ob koncu vojne oz. po vojni, ko so odgovornim tudi sodili na procesih v Nürnbergu.
V spomin in opomin
Holokavst bi moral biti opomin za vse prihodnje generacije po vojni. Žal pa je okrutnost globoko zasidrana v človekovi naravi. Evropo so ob koncu 20. st. pretresli prizori iz Srebrenice ter drugih krajev, kjer se je le pol stoletja po koncu druge svetovne vojne ponovno zgodil genocid. Tudi danes nedaleč od Slovenije vihra vojna v Ukrajini, kjer so žrtve nešteti nedolžni civilisti. Ob tem grozodejstev, ki se dogajajo na drugih kontinentih, nisem niti omenil.
Če si izposodim besede Franceta Prešerna: »Kako strašna slepota je človeka!«
Novinar
