Čile je bila prva država, ki sva jo s fantom obiskala na najinem potepanju po Južni Ameriki. Takoj se nama je zdela super destinacija, saj je zelo evropska, prvi vtis pa nikakor ni povezan z občutkom, da si na drugi strani sveta.
Čile je bila prva država, ki sva jo s fantom obiskala na najinem potepanju po Južni Ameriki. Takoj se nama je zdela super destinacija, saj je zelo evropska, prvi vtis pa nikakor ni povezan z občutkom, da si na drugi strani sveta. Kljub temu sva seveda upala na kakšno predkolumbijsko zanimivost.
Pristala sva v glavnem mestu, Santiago de Chile
Bila sva prav spočita, saj so naju na zadnjem, krajšem letu prestavili v prvi letalski razred, kjer se neverjetno dobro spi, hrana je bila kot iz boljše restavracije in tudi pribor ni bil plastičen. V Santiagu sva prenočišče našla v stari kolonialni stavbi, 2 km iz centra. Bilo je malo dražje, kot sva pričakovala, ampak tako je vedno v glavnem mestu. Nekatere kolonialne stavbe so malo prenovljene, pa s tem ne mislim restavrirane, žal, temveč so modernizirane. Jedla sva na ulicah, za evro, dva, v restavracijah je bil obrok za dve osebi pb. 8 EUR.
Prva postaja je bila čilski muzej predkolumbijske zgodovine, kjer sva hotela izvedeti več o staroselcih na tem delu sveta. Žal je bilo o samem Čilu v muzeju zelo malo, je pa bilo kar nekaj o Srednji Ameriki, Mehiki in o vseh južnoameriških državah. Na mumije sva morala še malo počakati. Povzpela sva se še na hrib nad mestom, da bi si ogledala razgled, vendar zaradi smoga nisva nič videla. Sicer je bilo vse dni, ki sva jih preživela v glavnem mestu, megleno oziroma je mesto prekrival smog.
Dežela Mapuče Indijancev
Iz glavnega mesta gre večina ljudi proti jugu države, kjer najdejo deželo Mapuče Indijancev, Patagonijo s fjordi, jezeri in ledeniki. Ta del države je zelo zanimiv, ampak midva sva imela v načrtu nadaljevati potovanje proti severu Južne Amerike, zato sva spodnjo polovico Čila pustila za drugič. Najbolj neverjeten del Čila so zagotovo tudi Velikonočni otoki ali Rapa Nui, kamor bova odšla nekoč, ko bodo finance to dopuščale.
Iz Santiaga sva torej odšla v smeri proti severu in se ustavila v mestu La Serena. Vožnja je trajala šest ur, stala je malo čez 10 EUR za več kot 400 km, ampak avtobusi so bili kot najbolj moderen prvi razred na letalu. Sedež je bil mehek, spustilo se ga je skoraj čisto v vodoravni položaj in noge si lahko dvignil, tako da sva ležala bolje kot na kakšni slabi žimnici. Edino zaradi klime je bilo, kot ponavadi, zelo hladno. Počasi sva se navadila na te stvari in sva s seboj imela vedno dovolj oblek.
La Serena je simpatično mestece ob morju
Arhitektura je lepa, kolonialna, dobro ohranjena. Najprej sva si ogledala tamkajšnji muzej, saj imajo tam enega izmed kipov z Velikonočnih otokov, Moai. Seveda sredi muzejske sobe ta kip ni tako zelo neverjeten, kakor sredi otoka, kjer so postavljeni ponekod kar v vrste, ampak bila je prijetna tolažilna nagrada. Tam so imeli tudi prve mumije, kar je bilo res zanimivo. Poleg egiptovskih, so mumije v Južni Ameriki ene najbolj ohranjenih.
Naprej sva odšla proti puščavskemu mestu San Pedro de Atacama. Vožnja je trajala več kot 15 ur, ampak z nočnim avtobusom sva prihranila eno nočitev. Sama vožnja ni bila naporna, večji del poti sva prespala. San Pedro leži sredi puščave, ki naj bi bila najbolj suha na svetu. Je kar turistično mesto, zato so bile tudi cene malo višje kot drugje. Ogledala sva si dolino Valle de la Luna in nekaj znamenitosti in kamnitih struktur v puščavi.
Naslednji dan sva hotela iti s kolesom pogledat neke ruševine, do katerih nisva prišla, ker je bilo kolesarjenje po puščavi pri več kot 30 °C tako naporno, da sem obupala, verjetno zelo blizu cilja. Ko sva se peljala nazaj, sva ugotovila, da je pravzaprav bil tja grede ves čas klanec in je bilo zato še bolj naporno. V San Pedru je lastnica enega hostla Slovenka, Mojca Cajnko, ki se je poročila s Čilencem, Luisom Jerezom. Hostel se imenuje Sonchek. Žal tam nisva prespala, ker sva našla cenejše prenočišče, je pa na pogled simpatična oaza.
Smetišče na obali?
Naprej sva šla do mesta Iquique, ki je spet situirano ob morju. Zanimivo pri mestu je bilo, da se razteza ob obali, z druge strani pa ga zapira ogromna sipina. Kasneje sva izvedela, da tja odlagajo velike količine smeti. Imela sva srečo s prevozi do tja, v Calami sva morala namreč presesti in bilo nama je rečeno, da ni avtobusa za naprej. Potem sva odšla na drug konec mesta in poskusila pri drugem prevozniku, pri katerem sva bila uspešna. V bližini Iquiqueja je tudi Humberstone, mimo katerega sva se samo peljala, gre pa za zapuščeno rudniško mesto, ki je kot mesto duhov.
V bližino Iquiqueja sva šla pogledat domnevno največjo človeško podobo vklesano v skale, El Gigante de Atacama, Velikan Atakame. Pot do tja je bila spet pestra, najprej sva našla avtobus, ki gre do Arice, ustavil nama je na nekem križišču, kjer baje prosiš policiste, da ti najdejo prevoz naprej. Nama niso ravno pomagali, so naju pa lepo pozdravili. No, kasneje nama je pomagal prodajalec pijač in ustavil en poltovornjak, ki naju je na zadnjem delu vozila peljal do srede puščave, se ustavil, kazal en hribček, tako da sva potem morala pot nadaljevati peš. Malo naju je opeklo, ker sva pozabila kremo za sončenje, ampak Velikana sva pa le videla. Nazaj grede nama ni hotel ustaviti prav nihče, pa sredi puščave sva bila. Po pb. 20 min se naju je nekdo usmilil. Verjetno sva že zelo panično mahala.
Naprej sva šla v mesto Arica, zelo na severu države. Na enem delu mesta je ogromna, kot gora velika skala. V okolici Arice sva si ogledala nekaj geoglifov v dolini Azapa. Zanimivo je videti te kamnite risbe na hribčkih okoli po dolini. Bilo pa je kar težko priti v njihovo bližino ali jih sploh dobro videti. Hodila sva po parcelah domačinov in lezla čez ograje in vrtove, da bi prišla bližje. Tudi to je bila zanimiva izkušnja.
V Arici najdemo tudi najstarejše mumije na svetu
Mumije Chinchorro, ki so od egipčanskih starejše tudi po 2500 let! Najstarejša naj bi bila iz okoli leta 7020 pr. n. št., res je zanimivo videti kaj takega. V Arici sva se poslovila od Čila in odšla Boliviji naproti.
Obiskati Čile je bila lepa, prijetna izkušnja. Cene niso bile pretirane, vendar precej dražje kot npr. v Boliviji. Prevozi so bili res udobni in glede na ogromno kilometrov, ki jih je potrebno premagati, ko potujemo po tej dolgi državi, je to kar potrebno. Ljudje so prijazni, ne govorijo pa kaj dosti angleško, tako da nama je nekaj španskih besed, ki sva jih znala, prišlo prav. Vsekakor je to ena od držav, kamor bi se še vrnila, sploh pa bom nekoč odšla pogledat še neverjetne Velikonočne otoke.
Maja Bačnik
