V bistvu gre za pravi holokavst glasbene industrije. Njihove naci vojske so pomendrale rock ‘n’ roll in nekatere izmed njegovih najbolj prominentnih sinov (hard rock, classic rock – pravzaprav vse variacije rocka). SS-ovci v obliki netalentiranih pop zvezdnikov in lažna propaganda, ki se je manifestirala v reality showih – (VNESI IME DRŽAVE) ima talent – so spravile rock ‘n’ roll v močno defenzivo in na obrobje nam znanega glasbenega sveta.
Slovenija ima talent – ampak ne boste ga našli na Pop TV-ju. Instant zadeve v 90 % propadejo isti trenutek, ko se ugasnejo kamere. No, ampak začnimo na začetku.
S kolegom sva se udeležila koncerta Slasha v Hali Tivoli. Na začetku naj povem, da je bil koncert top – pravi rock v svoji čisti in izvirni obliki. Kitare, neverjetni riffi in polna, rjoveča dvorana Tivoli. Slash je resnično eden zadnjih velikih generalov rocka iz preteklih časov. Tudi če niste poznali njegovih novejših samostojnih komadov, ste več kot očitno lahko uživali. Vokalist Alter bridga Miles Kennedy pa je že tudi večkrat dokazal, da ima neverjeten glas. Slash logično na vsakem koncertu približno tretjino časa porabi za komade od Guns N’ Roses – hočeš nočeš, to mora storiti, saj so ga ravno ti komadi izoblikovali v zvezdnika, kakršen je še danes. Sicer se zmeraj najdejo kritiki, ki pravijo, da je le Axlov vokal tisti pravi za komade G N’ R – se strinjam, ampak resnica je tudi, da mu Miles Kennedy pride zelo blizu. Njegov razpon glasu je precej neverjeten, hkrati pa še vedno ohranja vokalno moč. V glavnem, Slash v točno dveh urah postreže vse in še več. Pri tem je potrebno dodati, da je Slash na oder stopil do minute točno – kvaliteta, ki kaže spoštovanje do publike in ki Axlu nikoli ni bila blizu.
A namen tega članka je predvsem v opozorilu (daleč od tega, da prvem), da rock umira že nekaj časa. Če se vrnem k začetni alegoriji oziroma metafori o nacijih; glasbena industrija je očitno mnenja, da pop, r’n’b, hiphop in ostale zvrsti prinesejo več denarja. Polne koncertne dvorane in stadioni rock koncertov jim seveda pravijo, da se motijo, a jih ne poslušajo … Po drugi strani pa imajo prav – kdo polni današnje stadione in dvorane? Odgovor je – stari rockerji! Novi bendi ali takoj propadejo po eni uspešni plati ali pa ne pridejo do ravni stadionov. Poglejte koncertne datume za letošnje leto in recimo „headlinerje“ na velikih festivalih. Povsod boste našli bende, ki so svojo slavo že imeli, ko smo bili mi še v plenicah. Na turnejah so sami stari bendi (G N’ R, Bon Jovi, ZZ Top, Status Quo, Slayer, Motorhead, Iron Maiden, Bruce Springsten, Mark Knopfler, Eric Clapton …). Ne me narobe razumeti – obožujem večino teh bendov in sem nadvse srečen, da so stari prdci še vedno na turnejah glede na starost nekaterih posameznikov. Toda kaj pa podmladek? Na katere koncerte današnjih mlajših skupin boste šli čez 20 let? Katere skupine bodo takrat imenovane za legende? Za moj lastni (subjektivni) okus imamo še nekaj borcev, Rammstein v prvi vrsti, sicer tudi že na sceni mnogo let, „but still going strong“. Do nedavnega so bili po mojem okusu najboljši rockerji in kandidati za Hall of fame tudi Foo fighters in Velvet Revolver – oboji so trenutno nedelujoči (uradno sicer niso razpadli, a pavza bo na žalost še dolga – mogoče večna?). Stavim še na Muse (sicer tudi že precej časa aktivni), mogoče celo The darkness, Kings of Leon, 30 seconds to Mars, Kasabian … So kateri od naštetih lahko „novi“ Rolling Stonesi – verjetno ne, saj so Stonesi le eni in neponovljivi. A vseeno bi rad videl (in slišal), da jim kdo pride vsaj blizu.
Za konec je potrebno povedati, da ne gre vsem sinovom rock ‘n’ rolla slabo – med drugimi punk, pop-punk, heavy metal (+ ostale oblike metala) še vedno delujejo in živijo dalje v svojih subkulturah (fighting the good fight).
Upam, da mi bo katera dobra in prava rockerska skupina kaj kmalu ponovno dokazala mojo zmoto!
P. S.: Vem, da sem pozabil na marsikatero dobro skupino, a nobena od njih ne spremeni trenutnega rezultata.
Mitja Urbanček
