Novo leto je prišlo, me nekajkrat „poslepalo“ po glavi in odšlo naprej. Vsaj tako nekako sem se počutil prvega januarja zjutraj. Soba je smrdela po bruhanju in po nekaj minutah ležanja v agoniji le ugotovim zakaj. Očitno sem spet pretiraval s pijačo in ko sem prišel domov, je zadnja možganska celica poskrbela, da sem si priskrbel še lavor za primer, če bom bruhal. Lavor je stal v kotu sobe, okoli njega pa bruhanje povsod – kot da bi se trudil, da bi vsebino svojega želodca spravil vse drugam, le v lavor ne. Pospravim, pojem nekaj aspirinov in popijem liter vode – mogoče je bil naveden vrstni red v resnici drugačen.
Ko hočem dati v pranje oblačila od prejšnjega dne, najdem v njih dva listka – eden je prazen, na drugem pa piše samo Špela. Ni mi najbolj jasno, kaj naj bi to pomenilo. Bolj iz radovednosti kot iz česa drugega pokličem kolega, s katerim smo skupaj praznovali novo leto – greva na kavo v isti bar, kjer smo bili včeraj.
Ko pridem tja, me že čaka in to povsem spočit, brez podočnjakov ali hripavega glasu (kako mu to uspe, mi ne bo nikoli jasno). Jaz na drugi strani izgledam, kot da me je nekdo povozil.
„Okej, sedaj mi pa malo pojasni kaj se je dogajalo včeraj?“ mu rečem s hripavim glasom.
Začne se smejati: „Se ne spomniš veliko kaj? No bom na kratko pojasnil …“
Začne zgodbico o tem, kako je naša klapa poskušala sprazniti celotno zalogo alkohola v baru in da smo totalno pretiravali. Vmes nas je stregla neka luštna blond natakarica, katero sem jaz cel večer klical Špela. Ker so vsi mislili, da jo poznam, so jo še vsi ostali začeli klicati Špela. Hitro mi je bilo jasno, kaj sem spet naredil – že nekaj časa delam na teoriji, da so vse natakarice oglasijo na ime Špela, samo dovolj glasno moraš kričati. Zadeva je nekajkrat že tudi delovala. Kolega nato nadaljuje, da sem proti koncu večera veliko časa preživel pri šanku in na vsak način poskušal dobiti njeno številko. Več ni vedel povedati.
„To je vse, kar ti znam povedati. Okoli petih zjutraj so nas varnostniki začeli poditi ven in počasi smo se spravili – ti si bil med bolj vztrajnimi, da boš ostal pri Špeli, a navsezadnje so tudi tebe vrgli ven – dobesedno sta te dve gorili vrgli skozi vrata. Nato si šel domov.“
„Šit, kakšna zgodba, kot bi se zgodila nekomu drugemu,“ modrujem nazaj, srebajoč sadni čaj.
„No mogoče ti bo pa Špela znala povedati kaj več – ravno je stopila za šank – očitno tudi danes dela.“
Previdno stopim do „Špele“, čeprav že od daleč vem, da ji je ime vse drugo kot Špela.
„Živjo,“ previdno pozdravim in pričaka me totalen šok.
Prijazno in z najlepšim nasmehom me pozdravi nazaj: „Živjo tudi tebi. Je bila pestra noč kaj?“
„Ja menda, ja. A bi bila tako prijazna in mi še ti malo razložila, kaj vse sem včeraj delal in zakaj imam v žepu dva listka, enega z imenom Špela?“
„V bistvu si hotel dobiti mojo številko in ker ti nisem povedala svojega imena, si napisal kar Špela. To je prvi listek. Za drugega je pa tako, ker ti nisem hotela dati svoje številke, si se potem pretvarjal, da pišeš novoletne zaobljube – problem je bil, da sem ti vmes vzela kemik, ampak si bil že tako pijan, da nisi dojel in si še kar naprej pisal.“
Začne se smejati, medtem ko jaz postajam vse bolj rdeč v glavo.
„Okej, očitno sem ti dolžan vsaj eno pijačo za tole celotno zadevo?“ poskušam odnesti še vsaj kanček dostojanstva iz celotne situacije.
„Ni panike, bova šla na pijačo, ti bom dala svojo številko, ampak svojega imena ti pa ne povem – se ga boš moral spomniti – povedala sem ti ga, preden so te varnostniki vrgli ven,“ odvrne v smehu in mi na list poleg besede Špela napiše svojo številko.
Mogoče malo preveč samozavestno odvrnem: „Ni panike, samo ne mi zamerit, če te v vmesnem času kličem Špela.“
