Ob Ljubljanici v naselju Fužine se zraven Fužinskega gradu usedem za mizo. Družbo pa mi dela raper Zlatko. Ker je moje otroštvo prepleteno s Fužinami in Zlatkom je bil pogovor več kot le intervju. Želja malega fanta, ki je iz prvih vrst gledal dogajanje na fužinskih ulicah in šolah, da spozna raperja Zlatka. Mišljenje o njem je bilo enkraten raper, pravi predstavnik ne samo Fužin ampak Slovenije, predvsem pa iskrena in super oseba. Želja izpolnjena, pričakovanja presežena in spomin ustvarjen.
Sva na Fužinah. Tvojem kraju, ki se ga v medijih drži določen ugled. Kakšen pa je tvoj komentar na ta ugled?
Sčasoma se vse spremeni, tako so se tudi Fužine, ki so sedaj ena od elitnih lokacij. Zagotovo so trenutno med top 5 naselji v Evropi. Tudi v komadu Princi Fužinci razložim, da imamo zraven Golovec, Ljubljanico, grad, park, sprehajališča in igrišča. Vsako leto se s strani mesta dopolnjujemo. Vseeno pa velikokrat pogrešam tisto samoiniciativo, da meščani nekaj sami naredimo in ne čakamo na druge. Se pa sigurno Fužine in Ljubljana premikajo v pravo smer.
Odraščanje na Fužinah?
Same Fužine so bile v otroštvu fantastične, odlične in krasne. V kasnejših letih pa smo začeli doživljati tisto, kar so nekateri gledali le v ameriških filmih. Če pa se iz tega naučiš, potem tako narediš tisti korak ven iz napačnega početja. Pri 24 letih sem se na srečo preselil s Fužin, ker če bi nadaljeval po tistih tirih, ne bi imel za sabo iste kariere in albumov.
Kakšna pa je tvoja izkušnja s šolanjem in nasploh vloga šole v življenju in odraščanju?
Kot v vsaki stvari se najdejo plusi in minusi. Jaz sem rad hodil v šolo in bilo je toliko različnih otrok, da si vedno našel tisto nekaj, kar si želel početi. V šoli že na začetku vidiš, da smo si različni in ne razmišljamo vsi enako. Nujno pa je, da zraven znanja v šoli nabiramo tudi izkušnje. Tisti, ki je končal šolo pa vseeno misli, da se je nehal učiti, je padel na izpitu življenja.
Fužine so naselje z veliko različnimi narodnostmi. Ali ti v tem vidiš prednost pred nekom, ki je odraščal na vasi, kjer ni take različnosti?
Roko na srce je meni včasih žal, da nisem odraščal na vasi. Zelo rad sem bil pri dedku na vasi in živeti na vasi je le plus. Primoran si se nekaj naučiti in za tvojo prihodnost je to lahko le pozitivno. Kasneje vidiš, da ti je to zelo pomagalo. Kulturne razlike so odlične za nabiranje izkušenj z ljudmi in različnimi narodi. Težavo pa imam z nacionalisti, s katerimi obstajajo le boleče izkušnje. Lepo je da govorimo o kulturnih vrednotah in običajih narodov. Ko pa se začne deliti na naše in vaše pa se začnejo težave.
Leta 07 je izšel Svet je lep. Že ime samo je pozitivno in kaže na drugačno pot rapa kot je to v navadi. Kako to, da si se odločil za pot optimizma?
Izbral sem najboljši možen naslov v časih, ki so bili do mene najtežji. Vedno sem govoril po resnici in nisem jamral. Sem le prikazoval realnost, kakršna je pač bila. Kar se sliši v pesmih, so moji občutki do tega in kritika dogodkov. Tu se pokaže, zakaj sem že tako dolgo na sceni, saj sem vedno ostal zvest sebi in se nisem obračal, kakor so želeli drugi.
»Bli so težki časi, sam naslov ostal je Svet je lep« rečem v pesmi in sliši se klišejsko. Vseeno pa bi se morali ljudje zamisliti in priznati, da nam je v Sloveniji veliko bolj fino kakor v nekaterih drugih državah. Bralci si bodo morda mislili, da spet jamram, ampak ravno zato nisem danes prišel s Porschejem, ker sem vedno gledal na druge. Najlažje je soditi knjigo po platnici, očitati uspeh ter trditi koliko boljši bi bili na njihovem mestu. Nihče pa ne bi rekel, bravo in čestitke.
»Vse dobre tekste spišm na slab dan«. Je to res?
Res je. Ko ti je najtežje, se iz tega lahko rodi nekaj najlepšega. Zase vedno pravim, da tudi če sem brezposelen, sem v službi človeštva. Tako so bili ljudje do mene in mojega dela vedno kritični in govorili, da so boljši. In ljudje, ki govorijo, da so boljši od drugih, kažejo znake šibkosti. Če bi govorila o moči ali hitrosti potem lahko debatirava, kdo je boljši. Ljudje govorijo grozne stvari o drugih, ko pa vidiš kako živijo drugje, se lahko zamisliš in tudi premisliš. Če je cena tega, da ostajam zvest sebi, da sem odpadel pri veliko ljudeh, je to cena, ki sem jo pripravljen plačati.
Ko si bil v šovu Big Brother sem bil jaz v osnovni šoli. Takrat si nam mladim preko ekrana s preprosto gesto pokazal, da naj ne sledimo množici, ampak naredimo nekaj svojega. Veliko ljudi pa je to vzelo kot aroganten nastop.
Če Zlatan Čordić reče, da ta torta ni dobra, ne sledit mojim besedam, ampak jo sami probajte. V šov sem šel zato, da pokažem sebe in se ne pretvarjam. Nisem hotel igrati igric, ki so se jih šli v oddaji. In ker sem jim potem uničil načrt so ljudje lahko videli, kaj se zgodi s posameznikom, če ne sledi vodstvu. Že en sam je dovolj, da se sistem skrha. Jaz pa se bom obnašal isto z enim ali pa tisoč sledilci na Instagramu. Moje delo je kazalo, da se s trdim delom daleč pride. Veliko ljudi mi je obisk šova očitalo, ampak jim ne polagam računov, saj nihče od njih ne plačuje mojih računov.
Vedno si ostajal skromen pa vseeno v pesmi K. O. rečeš: »Kdo rap je vrnu? Ne rabte tega mi priznt.«
S to pesmijo sem naredil več za rap in narod kakor marsikdo s celotnim albumom. Da se prav razumeva, sem skromen, ampak bolj kot to sem prizemljen. Seveda bi rad vozil porscheja, ampak ne za ceno pretvarjanja, da sem nekdo drug. Rad bi imel bogastvo le v dveh primerih. Da bodo tisti, ki mislijo da sem bogataš, imeli prav. In pa tisti bolj pomemben razlog, ki se drži načela »Več kot imaš, več lahko daš.« Tako recimo nikoli ne bom pozabil človeka, ki je preko Vala 202 podaril stanovanje neki družini. Ta oseba bo zame vedno zvezdnik.
Glede zvezdništva zase praviš, da nisi niti Z od zvezde. Si zdaj kaj bližje celotni besedi?
Sebe nikoli nisem imel za zvezdnika, šele takrat ko mi bodo priznali doprinos rapu, glasbi in kulturi. Tu ne govoriva o materialni in denarni strani, ampak o spoštovanju. Tudi če ne bom predvajan po radiu bodo ljudje vedno vedeli, kdo je Zlatko.
Si kdaj razmišljal o širitvi v tujino in na balkanski trg?
Nikoli nisem imel neke hude želje po tem. Vem pa, da bi lahko ustvaril zelo soliden projekt ali dva, ki bi mi pomagala pri širitvi na jug in sever. In ker vem, kakšen strošek je to za telo, bom svoj čas rajši posvetil svoji družini in otrokom. Bi pa v obratni smeri rad videl, da se več slovenskih izvajalcev začne vabiti na festivale in koncerte po bivši jugi.
S katerimi izvajalci s področja Balkana bi najraje sodeloval?
Od nekdaj bi rad sodeloval z Dinom Merlinom, Đorđe Balaševićem. Trenutno pa sta dva izvajalca Sevdaha in to sta Božo Vrečo in Davor Imamović, Zadovoljen bi bil že biti vokalist zraven ali pa samo stati na odru.
Ljudje te imajo za enega najboljših, oziroma najboljšega raperja. Se strinjaš s temi izjavami?
Ne strinjam se, da sem najboljši. Bi pa rekel, da sem najbolj priden in tudi moje delo to kaže. Si pa z vsako plato pustim nekaj prostora in ne izkoristim vsega. Usain Bolt rapa.
Že tvoja tretja plošča, Zlatko in prijatelji, je imela polno sodelovanj. Sodeloval si že z Otom Pestnerjem, Tino Marinšek, Jadranko Juras in drugimi. Kako, da si se odločal za vsa ta sodelovanja?
Zelo enostavno, to so ljudje, ki so samo doprinesli širini mojih albumov in pomagali meni kot osebi in artistu. Oto je zame bil in vedno bo eden najboljših moških vokalov. Tudi Vlado Kreslin je zapel z mano. In ko Vlado Kreslin zapoje Plečnikova roža ubija brez orožja je preprosto uau. Ni mi treba biti zelo miselen in nasilen ampak ubijam z lepoto ustvarjanja sveta. Taka sodelovanja so vedno samo še češnja na torti.
Na ameriški sceni je vedno nek prepir med raperji. Ti pa si vedno sodeloval z drugimi, čeprav se mnogi trudijo zanetiti prepir med pesniki.
Vedno sem bil v dobrih odnosih z ljudmi. Ko sem izdajal albume sem bil vedno na tapeti, saj sem bil večino časa samo jaz. Da povem primer. Je šest bratov in samo eden dobi vso pozornost. Je najbolj priden, prvi vstane in zadnji gre spat, vse pomaga in naredi. Ostali pa pravijo vseeno mi je, šest nas je, zakaj samo on? In ko si s pridnostjo prišel tja kjer si, se pojavi nevoščljivost drugih ljudi. Najslabši so tisti, ki se skrivajo za masko in s tabo govorijo prijazno, za hrbtom pa so nekaj čisto drugega. V karieri sem tako storil nekaj stvari, ki so šle ljudem v nos pa čeprav sem bil to jaz, Čordić Zlatan. Tudi Jezus je bil Jezus pa ni bil vsem všeč.
Velikokrat omeniš Poletje na Fužinah in rekel si, da bi lahko iz tega naredil film. Ali obstaja možnost?
Že Đurotu sem rekel, da če bi lahko nabral skupaj vse te zgodbice, bi lahko naredili nekaj fantastičnega. Ampak za to je potrebno res veliko truda, časa in pa denarja.
»Čefurji raus na Fužinah ni smešen.« Veliko bralcev se je v knjigi smejalo dogodkom, ki za nas ki smo to doživljali iz prve roke ni smešno. Fužine so bile prikazane na določen način in to zelo širokemu občinstvu.
Ljudje so to prebrali in se malo smejali. Sam imam rajši tiste, ki se znajo nasmejati na svoj račun, brez žaljenja drugih. Tisti, ki niso odraščali v pomanjkanju morajo biti hvaležni za vse dobro v svojem življenju. Pa naj bo to revščina ali pa samo odsotnost očetovstva. Karkoli to je, je treba pokazati tudi svetlo luč, ki sigurno tudi obstaja.
Pred kratkim je izšla pesem Zmaga (ki je odlična) iz prihajajočega albuma. Kaj nam lahko poveš o novem albumu?
Hvala, hvala. Plošča z naslovom Julijan Mak je narejena v duhu Cankarja. Lahko rečem, da je to plošča, kateri sem posvetil največ časa do zdaj. To ne pomeni, da je v druge vloženo manj truda in ljubezni, ampak se je le spremenil način dela. Prej sem bil mlajši in bolj naspidiran, zdaj pa sem si moral vzeti več časa in poskusil ustvarjati na daljši način. Ljudje lahko pričakujejo en res dober projekt.
Zakaj ime Julijan Mak?
Mnogi ne vejo, ampak to je bil psevdonim Ivana Cankarja. Ko sem prebiral njegova dela, sem prebral to ime in vedel, da bo to ime naslednje plošče. Tako kot za ime Plečnikova roža, sem preprosto vedel. Ljubljana, predmestje, center. Roža. Ime pride samo od sebe in pomisliš: aha iz tega se bo pa dalo nekaj narediti.
Koliko bo v pesmih Cankarja in koliko Čordića?
Nobenega od njih ne bo, Julijan Mak bo notri. Naj pa poslušalci sami ugotavljajo kdo je kdo in tako naprej. Tako tudi v pesmi iz albuma rečem »Dvomim, da sem lastnik vsega, kar napišem.«
Je plošča Julijan Mak res zadnja?
Ja. Naredil sem veliko in ljudje imajo res veliko materiala za poslušat. Lepo bi bilo, da ko končajo s poslušanjem nove, začnejo od prve in najdejo vedno nove pomene v mojih pesmih.
Kaj pa po tem čaka Zlatka Čordića?
Tega pa ne vem, ker moram danes še v trgovino in ne vem, kaj rabim. (smeh)
V pesmi Ljubljana poješ: »Dobrodošel kot študent, nudmo dobro izobrazbo.«
Slabe plače prekrivamo z dobro glasbo. Yeaaah.
Ne grem iz svoje kože.
Jst in men podobni, mi smo Plečnikove rože.
Ljubljanski zmaj, men nikol ni riti lizu.
Cene flatov so visoke, kokr dame v Parizu.
Bejbi garantiram ti Ljubljana je moj raj,
če ne bi mela čarov, Loša ne bi vračal se nazaj.
Čilam, pijem čaj to ne morm ti povedat.
Z eno besedo merak, to morš pridt si pogledat.
Res sem vesel, da sem rojen v Ljubljani.
Kakšen je tvoj komentar na življenje mladih in priložnosti, ki so jim ponujene po dokončanem študiju?
Priložnosti je vedno dovolj in tisti, ki konča šolanje in reče ni služb, nima prav. Celo življenje si se učil o… recimo drevesih. To znanje moraš sedaj uporabiti in nekaj narediti z njim. Posadi drevo in videl boš kaj bo nastalo iz tega. Res je, da ti vse ne bo dano. Naučil si se, zdaj pa to samo še uporabi. Besede na papirju brez dejanj bledijo.
Kje te bomo lahko v bližnji prihodnosti videli nastopati?
Na TrNOVfestu bom nastopil 23. avgusta. Vabljeni. Super bo.
Je z zadnjim albumom sedaj konec kariere?
Konca ni. Dokler bom dihal, bom pisal in dokler bom pisal, bom rapal. Nikoli ne bom nehal ustvarjati. Je pa rap oziroma glasba nasploh nekaj, kar ti vzame ogromno časa in energije. Po nastopih sem tako vedno premočen in utrujen, saj vlagam dušo in energijo v to kar počnem. Ker pa sem delu predan in sam sebi ostajam iskren, s tem nimam problemov.
Tako se tukaj spet pokaže tista delavnost in pridnost.
Ja. Res že komaj čakam, da ljudje slišijo ploščo. Na žalost so časi, ko mora Zlatko ponavljati besede, ki jih je pred sto leti govoril Ivan Cankar.
Katera bi bila tvoja končna misel za naše bralce?
Delaj kar te veseli in glej, da tvoje delo ne škoduje ostalim. Vse ostale pa si lahko izpišejo iz komadov. (smeh)
Urednik portala Student.si
