Kakor hitro se je z Amando začelo, se je tudi končalo. Ogenj, ki gori divje in brez nadzora, bo tudi hitro dogorel. Tako bi lahko opisal najino razmerje. Bila je strastna, vroča in zelo temperamentna. Vse kar jo je naredilo tako zanimivo, je hkrati tudi pripomoglo k hitremu koncu. Priznam, bil sem in sem še totalno prizadet. Ženske se, po mojih izkušnjah in izkušnjah iz hollywoodskih filmov, preboli na sledeč način – alkohol, one night standi (ali vsaj poizkusi, da pridem do njih) in ponavljanje prvih dveh.
Začetek konca ali točka, ko se je vse začelo pomikati navzdol, je bil film. Z Amando sva namreč prejšnji mesec pogledala film „Think like a man“. Nekaj časa nazaj je bil v kinu – ni važno, če ga niste gledali, kar rabite vedeti je, da v filmu nek tip napiše knjigo o tem, kako moški razmišljamo. Ženske to seveda začnejo uporabljati proti njim. Film je sicer narejen po istoimenski knjigi. Avtor knjige v filmu razdeli moške v naslednje skupine: Mama’s Boy, the Player, the Non-Committer, the Dreamer, the Happily Married Guy and the Even Happier Divorced Guy. Ne bom prevajal, ker so originali v angleščini toliko boljši – če ne razumete, vprašajte kakšnega osnovnošolca za prevod!
In verjetno nisem edini tip v novejši zgodovini, ki ga ženska s pomočjo filma analizira. Pa kaj je treba iskati neke brezvezne vzporednice z ameriško filmsko iluzijo resničnega življenja! Že ko sva gledala film, ki je mimogrede svetlobna leta od spodobnega filma, sem vedel, kaj bo sledilo. Problem je, da v filmu vsak tip moškega predstavlja en moški. Amanda je seveda takoj ugotovila, da imam očitno več lastnosti združenih v eni …
Da sem Dreamer, ni nobena skrivnost. Pač rad sanjarim, še rajši fantaziram in imam čudne navdihe. Trenutno fantaziram o tem, da bi imel teleskop. Sicer nimam pojma, kaj bom počel z njim (tudi sosedov se verjetno enkrat naveličaš gledat … ), ampak hočem ga. Sem kot majhen otrok s fokusom psa, ki mora povohati vse v prostoru.
Zavoro pa najprej potegnem pri Mama’s Boy – očitno, če imaš s svojo mami odnos, ki dejansko vključuje govorenje ter normalno komunikacijo (brez histerije ali dretja), je to očitno že višja vrsta Ojdipovega kompleksa. Prvi prepir na to temo, kjer se zapneva, ker misli, da mora tekmovati z mojo mami. Polovico časa med prepirom preklinjam njo, polovico časa pa film …
Nato mi pred nos vrže, da sem Non-Committer – zakaj bi spreminjal neko zadevo, če deluje čisto ok. Odkar sva skupaj, nisem bil z nobeno drugo, veliko se druživa, praktično vse počneva skupaj – le živiva ne skupaj … In očitno je problem tu … Pač sori, oba sva študenta in časi niso ravno rožnati, da bi najemal stanovanje – Hotel mami je le zastonj. Ne preklinjam več nje, ampak samo še film. Pi»#$%!
Ko se malo pomirim, ji seveda naprej vržem, zakaj mi ne reče še, da sem Player? Pač nisem si mogel pomagati – moral sem jo provocirati. Sicer sem takoj obžaloval, saj je ponovno postala čisto rdeča in sledila je druga runda obtoževanj, nekaj je bilo govora o nedoseganju ciljev in potencialov (mojih seveda), končalo pa se je lahko le na en logičen način.
Iz Happily Married Guya sem prišel na Even Happier Divorced Guya. Pri vsem tem mi je nato na misel prišlo, da sem naredil polni krog (dodatno mi je še nekaj dni šel po glavi komad od Monty Pythona – Always look on the bright side of life …). Edini problem pri tem je seveda, da še čakam, kdaj pride tisti „even happier“.
Verjetno je torej največji problem, ko se po daljši zvezi spet znajdeš sam, ravno sex. Oziroma pomanjkanje le-tega. Moški smo pač prasci … In čeprav je trenutno tudi videti ne morem, je bila Amanda v postelji pravljica. Jebeš hollywoodske filme!
