Tomo Križnar se je po dveh mesecih srečno vrnil iz regije, kjer se trenutno odvija najhujša humanitarnih kriza na svetu. Od tam prinaša obupan klic na pomoč in zato za Sobotno prilogo Dela je o tem pripravil obsežno poročilo. Na koncu podaja še bistvo nje
Vas Todoro blizu Rekhe, 8. julij 2012. Žene v kot tropske ptice pisanih haljah na eni strani, možje v belih arabskih dželabijah na drugi strani sence pod orjaškim kruhovcem nasproti ostankov zbombardirane mošeje. Velike, močne, sijoče oči kot na reliefih nubskih kraljev, ki so tisoč let pred Kristusom vladali Egiptu in celotnemu Nilu do velikih jezer v Ugandi. Čvrste, na gore granitnih skladov in črno mastno zemljo prilagojene poteze na brazgotinjenih obrazih. Žilavi udje, vajeni težkega dela v najbolj zahtevnih naravnih razmerah.
Ljudje iz nubskega plemena Mesakin so fizično še vedno nadčloveško krepki in podobni tistim ob mojem prvem obisku leta 1979, ko so me v to vas v Nubskih gorah, v osrednji sudanski provinci Južni Kordofan, pritegnile posebne fotografije golih temnopoltih olimpijcev. Le goli niso več. In suhi so. Tako zelo shujšani.
»Najprej so nam lani zgradili mošejo, zdaj pa so nam jo letos porušili. Ali nam lahko ti, havadja, pojasniš, zakaj?« izrazi v lokalni arabščini najbolj aktualno vprašanje zbranih pod kruhovcem mladi župan vasi Mohamed Ali .
»Zakaj havadje delate letala in letate z njimi po zraku in mečete iz njih bombe?« so me spraševali v tej isti vasi pred tridesetimi leti. »Zakaj imate havadje radi smrt? Mi radi pojemo in plešemo in delamo otroke …«
Todoro je vas, v kateri je Hitlerjeva režiserka Leni Riefenstahl pred petdesetimi leti posnela fotografije za svojo razkošno knjigo Die Nuba von Kau. To knjigo je še danes pogosto videti izpostavljeno v knjigarnah pomembnih galerij in na knjižnih policah kultnih upornikov v svetovnih metropolah. Žena, ki je v tretjem rajhu okusila moč, o kateri ženske še danes lahko samo sanjate, je zapisala, da nikjer ni bila bolj srečna kot med temi »nagimi divjaki«. Pablo Picasso je trdil, da so poslikave in brazgotinjenja na nagih nubskih telesih kubizem. Andy Warhol je bil povsem očaran.
Havadja pomeni tujec, Nenuba. Havadje so vsi iz zunanjega sveta, ki niso Nube. Havadje so arabski lovci na sužnje, otomanski Turki pa tudi kolonialni Britanci, Američani in Kitajci in vsi, ki se zdaj grebejo za zemljo, vodo in druge naravne vire v njihovih gorah.
»Havadja, kaj misliš, kaj naj storimo? Naj ostanemo ali naj gremo?« vpraša Mohamed Ali. Žene in možje mu molče zamišljeno prikimavajo.
***
Nikogar od njih ne prepoznam, niti s kopij Leninih slik niti iz svojega spomina. Tudi mene se nihče ne spomni. Todoro leži na jugu Nubskih gora in pomeni povezavo s soborci SPLA v plemenih Dinka, Nuer in drugimi na jugu Sudana – te kraje so vladne sile najbolj srdito napadale in arabizirale.
Ali je v svetovnem jet setu zdaj, ko so vaščani Todora pomuslimanjeni, še kdo, ki ga zanimajo Nube? Ali koga med pop ikonami zanima, kaj se danes dogaja po vaseh v Nubskih gorah?
Ves zadnji mesec, ki sem ga prebil med več kot milijon upornimi domačini na območjih za kakih pet Slovenij, ki jih v Južnem Kordofanu nadzirajo borci za svobodo severne Sudan People’s Liberation Army (SPLA), nisem srečal nobenih predstavnikov katere koli od agencij OZN. Nobenih opazovalcev katere koli misije. Hibrid med Afriško unijo in Združenimi narodi (Unmis), ki mu podobno kot v Darfurju tudi v Nubskih gorah varnostni svet ni podelil mandata ščititi civilno prebivalstvo, ampak samo opazovanja in poročanja, je zapustil Nubske gore tri tedne po začetku nove vojne 1. julija lani, ko mu je potekel mandat. Mandat ni bili nikoli podaljšan, ker naj bi bila, po uradnem poročilu, nova namestitev za vojake prenevarna. Od tedaj ni v gorah nobenih uradnih poročevalcev in nobenih profesionalnih novinarjev, le naši na hitro opremljeni lokalni prostovoljci.
Ti so mi takoj povedali, da pa »svetovna skupnost« le ni povsem zatajila in da tri nevladne organizacije ne ubogajo iztrebljevalcev v Kartumu in na skrivaj pomagajo lačnim in bolnim Nubam. Ko sem bele ljudi našel skrite v težko dostopnih soteskah v gorah, so se me ustrašili. Moral sem dati besedo, da jih nisem nikoli videl in da imen organizacij ne bom nikjer nikdar omenil.
George Clooney pri Nubah
Le Rayan Boyette, mladi Američan, ki že lani maja tik pred razglasitvijo Južnega Sudana ni poslušal ukaza svoje Samarit an’s Purse, da mora tako kot vsi tujci do razglasitve neodvisnosti Južnega Sudana 9. julija zapustiti Nubske gore, se ne skriva več. Marca letos se je pojavil v dveh deset minutnih video prispevkih Georgea Clooneyja, ki se je po ogledu našega filma Oči in ušesa boga kot prvi od slavnih deset let po Leni Riefenstahl (Leni smo pridobili za vrnitev v gore leta 2000 z našim filmom Nuba, čisti ljudje) s člani Enough Projecta potrudil k Nubam in v ameriškem kongresu po vrnitvi zahteval, da Obamova administracija takoj začne pogajanja s Kitajsko za rešitev staroselcev v Južnem Kordofanu. Četrtega maja so sudanske zračne sile Rayanovo hišo blizu vasi Kurči, kjer se je naselil s svojo lepo nosečo ženo iz plemena Tira, napadle z bombnikom ruske izdelave Antonov, a je šest bomb k sreči zgrešilo glavni cilj.
»Najbolj me je zadelo, ko sem se zavedel, da je nekdo to jutro vstal z željo, da me ubije!« je prek našega satelitskega modema v sistemu Oči in ušesa boga poslal Ministrstvu za obrambo ZDA in deset tisočem nas, ki redno dobivamo fotografije in poročila o napadih sudanske vojske in milic na nedolžno civilno prebivalstvo v Nubskih gorah.
V gore tokrat nisem prišel niti z oslom in nag kot prvič leta 1979, niti z biciklom kot ob vrnitvi leta 1998, niti v letalu s Stanetom Kerinom iz slovenskega Karitasa kot v letih 2000 in 2003, ampak v terencu Nuba Relief, Rehabilitation and Development Organisation (NRRDO). To je nubska organizacija za samopomoč, ki jo financira diaspora v Evropski uniji in Ameriki – pa tudi prijatelji aktivisti, nekateri na zelo pomembnih vladnih položajih. Prijatelji Nub smo pred desetimi leti z reportažami, knjigami in filmi o prejšnji, prav tako skriti sudanski vojni, kot je sedanja, in visokim lobiranjem dosegli, da je Nubske gore obiskal tedanji posebni Bushev odposlanec za Sudan, protestantski pastor John Danforth.
»Reševanje sudanskega problema«
Po vrnitvi je kongresu predlagal »reševanje sudanskega problema« iz centra, torej iz Nubskih gora, in ne več z juga, kjer so ZDA vse dotlej dokaj neuspešno financirale upornike SPLA Johna Garanga. Ta je začel 21-letno vojno tri leta po tem, ko je leta 1979 ameriško podjetje Chevron odkrilo velike zaloge najbolj kakovostne nafte. Danforth je bil tisti, ki je januarja 2002 v Švici pomagal organizirati pogajanja med SPLA komandanta Abdela Aziza v Nubskih gorah in sudansko vlado, končala pa so se s premirjem, ki je zdržalo do lani. Ta mir so Američani, Britanci in Norvežani nato širili na jug Sudana in ga orkestrirali vse do podpisa Comprehensive Peace Agreementa (CPA) leta 2005, ki je končal vojno tudi z jugom, a je Nubske gore in provinco Modri Nil žrtvoval Arabcem v zameno za obljubljeni referendum o odcepitvi Južnega Sudana in province Abjei, ki naj bi se zgodil po šestih letih 9. januarja 2011.
Staroselci v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ki so se enaindvajset let borili z ramo ob rami s soborci na jugu Sudana v okviru Garangove SPLA, so bili žrtvovani Arabcem v zameno za z nafto, vodo in dobro zemljo prepojeni Južni Sudan. Soborci v teh provincah niso dosegli nič več kot pravico do registracije, volitev za guvernerja province in mističnih »public consultations«, na katerih naj bi imeli namesto referenduma za pravico ostati ali oditi prav tako čez šest let le pravico izraziti svoja pričakovanja, v kakšnih odnosih bodo ostali v mejah tega, kar bo ostalo od starega Sudana. Priseljeni Arabci v Nubskih gorah in Modrem Nilu so dobili več sedežev v lokalni administraciji od staroselcev, zato je bilo takoj jasno, da se bo arabizacija nadaljevala. Prav proti temu pa so se Nube in domorodni ljudje v Modrem Nilu leta 1985 uprli.
Valček z Baširjem
Na predsedniških volitvah maja 2010 je bil spet izvoljen diktator Omar Hasan Ahmed el Bašir, na volitvah za guvernerja Južnega Kordofana leto kasneje pa znova tudi Mohamed Haroun, klavec iz Darfurja, ki ga je Bašir pred tem vsemu svetu v posmeh nastavil kot ministra za človekove pravice.
Jimmy Carter, nekdanji ameriški predsednik in zdaj »velik prijatelj Sudana«, je dejal, da volitve res niso potekale po mednarodnih standardih, da pa jih je treba sprejeti.
»Če ne boste sprejeli rezultatov volilnih škatel – jih bomo nadomestili s škatlami s strelivom!« je izjavil Harun.
»Izpraskali vas bomo iz vaših gora, polovili vas bomo s konji in razsekali z meči!« je komandant SPLA Abdel Azis, ki bi moral po pričakovanjih vseh poznavalcev postati guverner, z našo mini kamero za dvajset dolarjev posnel besneti Omarja el Baširja. »Nobenih ranjencev! Pobijte vse!«
Oči in ušesa boga
Prve kamere Oči in ušes boga smo pripeljali v Nubske gore lani januarja, tik pred referendumom, ko je Bašir razglasil, da bodo njegovi ob odcepitvi juga ostali Sudan do konca in dokončno arabizirali ter s taktiko Ein land, ein folk, ein fuhrer preprečili, da bi tujci s hujskanjem tistih domačinov, ki bodo ostali, k referendumom in razglasitvam neodvisnosti še naprej razkosavali Sudan.
Rusi in Kitajci, ki podpirajo hunto Omarja el Baširja z antonovi, migi in tanki, ob vsakem glasovanju varnostnega sveta za resolucijo, ki bi omogočila dostop do žrtvovanih civilistov v zamolčani največji humanitarni katastrofi na Zemlji na meji med Sudanoma, vsakič glasujejo proti in tako preprečijo, da bi agencije lahko prišle na pomoč brez odobritve generalov, obtoženih največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom. A tri organizacije, ki kljub vsem prepovedim in nasprotovanju vendarle delujejo v Nubskih gorah, dokazujejo – da se da, če se le hoče.
Da so razmere na ozemljih, ki jih nadzira SPLA, varne za dostop humanitarnih organizacij, sem se prepričal na svoje oči v treh tednih zadnja dva meseca, ko sem na 125-kubičnem motorju, ki sem si ga sposodil v NRRDO, sam brez težav – razen z blatom in vodo nove deževne dobe – potoval vsepovsod po Nubskih gorah. Le trikrat se je nad mano pojavil antonov, ki pa ni nikoli bombardiral. Nobenih banditov, ki sicer pustošijo po Darfurju, nič džandžavidov, nič vladnih milic, ki sicer onemogočajo tako potovanje v Modrem Nilu. Vladna vojska je le v večjih mestih, kot so Kadugli, Dilling, Talodi, Kortala in Delami, kjer so z vseh strani obkoljeni z novimi in novimi rekrutiranimi in na novo treniranimi vojaki SPLA. Ne morejo iz garnizonov, sploh pa ne zdaj, v času deževij, ko se črna puhlica spremeni v mastno zdrizo, ki preprečuje uporabo težke vojaške mehanizacije. Oklepna vozila, tanki in transporterji se nagnejo in pogreznejo v »živo blato«, od koder jih lahko izkopljejo šele po koncu deževne dobe oktobra ali novembra.
Srečeval sem zgolj lačne ljudi. Na stotine in tisoče in stotisoče lačnih ljudi, ki jeseni niso želi, ker junija lani niso sadili. Niso sadili, ker niso verjeli, da bodo želi. Zdaj vandrajo iz kraja v kraj in iščejo hrano in sprašujejo isto vprašanje: »Ali naj gremo ali naj ostanemo?«
V pisane ogrlice odeti staroselci so mahali s teras na poljih vrh svojih gorskih trdnjav in drli dol k stezam, ki se vijejo med fantastičnimi skladi iz rdečega in črnega granita. Lahko sem se ustavil in poslušal vsakogar, ki mi je prišel naproti ali sem ga dohitel.
»Lačen sem! Prosim, havadja, daj mi jesti!« so dvigovali majice in halje ter kazali vdrte trebuhe in zgubano kožo, kjer bi moralo biti sicer nekaj rezerve.
Stari ljudje, prhki kot štori v gmajni. Skorjam starega kruha podobne stare mame in ati. In mladi, inteligentni, podjetni. Vsi žarečih oči, čim so videli, da klonim in se mi rosijo oči.
»Moral fog!« so žareli in polagali roke na srce in se priklanjali, kot zahteva deset tisoč in najbrž še več let stara tradicija. Fog pomeni arabsko gor. Moralo gor! Morala je gori. Morala je visoko.
Nube so se mi tako kot vsakič prej tudi zdaj v največjih preizkušnjah predstavili kot navdušenci in idealisti. Do Arabcev ni opaziti sovraštva, prej pomilovanje.
»Joj, kaj delajo?« so se prijemali za glave, odkimavali in se smejali. »Ti Arabci čisto nič ne štekajo …«
»Miš kila! Nič za to! Bomo že!« so se trudili z menoj, prihajajočim iz razvajenega sveta, vajenega, da mu gre vedno bolj udobno …
To so ljudje iz granita, ki jih je zaščitil še v vseh poskusih razmehčanih lovcev na sužnje doslej. Granit jih je branil, iz železove rude med skladi so se naučili topiti železo in ga spreminjati v bridko jeklo, s katerim so posekali napadajoče havadje. A po deževni dobi vedno pride sušna in havadje imajo zdaj bolj sofisticirano orožje od helebard in sabelj.
Na najbolj severnem koncu osvobojenega ozemlja, v gorah Kovalib blizu mehaniziranih vladnih farm Delami in Kortale, ki ga naseljuje istoimensko pleme, sem našel nekaj tisoč domačinov, ki so pribežali pred napadi iz teh vladnih garnizonov v votlinah ob vznožjih gora. Brez hrane, brez zdravil, brez vsake pomoči mednarodne skupnosti, popolnoma odvisne od podpore lokalnih gostiteljev, ki prav tako nimajo nič. Nobenega sirka – prosa, ki predstavlja večino hrane. Na vaških tržnicah je bilo mogoče dobiti samo sladkor, kavo, čaj, milo in cigarete, ki jih s severa tihotapi arabsko nomadsko pleme Bagara, »ki so enkrat do nas prijazni, drugič pa spet ne«.
Povedali so mi, da je Bašir dal dva taka tihotapca ustreliti. »Zdaj streljajo že svoje lastne ljudi.«
Ob pomoči plemenskih vodij smo izbrali tri otroke, stare od deset do trinajst let, in snemali dan v njihovem življenju. Od prebujanja v votlini med kačami in škorpijoni, kjer se skrivajo še vedno v paničnem strahu pred bombardiranji iz antonovov, pometanja, nošenja vode v kanti iz uro in več oddaljenega suhega rečnega korita, kjer jo je treba dobesedno izkopati iz peska, kurjenja ognja, kuhanja zajtrka iz listja trav in lubja dreves prek sajenja in pletja sirka na poljih nedaleč proč v savani do popoldanskih iger z žogo, zvezano iz starih plastičnih vreč, in večera, ko gredo noč za nočjo lačni in pozabljeni spat brez mrež proti komarjem, večina pokrita samo s svojimi capami.
Najbolj od vseh me je ganila deklica, nadvse podobna moji hčerki Maji, ki je na vprašanje, kaj si želi v življenju, kaj želi postati, zdravnica ali učiteljica, samo sklonila glavo, si pokrila obraz z dlanmi in usule so se ji debele solze …
Kakšna prihodnost? Kakšne sanje? Saj tod ni šol. Najbolj preproste vaške šole iz blata in slame, brez vsake opreme, so opuščene že od lanskega začetka vojne. Učitelji iz Kenije in Ugande so vsi takoj pobegnili domov. In prenevarno se je zbirati pod strehami. Nekaj lokalnih entuziastov, kot je Kristo v Sarafat Jamous, vztraja in uči v senci orjaških dreves, brez krede, brez knjig, brez svinčnikov, brez papirja …
»Naj ostanemo ali naj gremo?« so ponavljali domačini v vsaki vasi. V vsaki čajarni. Pa tudi kar tako, ko so me ustavljali na poti z značilnimi kretnjami, s katerimi so prosili hrano.
»Nam boste beli tujci končno prišli na pomoč? Ali nas boste pustili pomreti od lakote?«
***
»Tole je šele začetek velike lakote,« je 8. julija trdo pristavil župan Mohamed Ali v vasi Todoro. »Nam boste tujci pomagali in poslali hrano sem v gore – ali naj gremo v Ido? Boste z Omarjem el Baširjem, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu izdalo tiralico z obtožnico, da je kriv genocida, končno izpogajali humanitarne koridorje? Ali boste morda le začeli metati hrano iz letal? Je morda najbolje za nas, da gremo vsi pri priči v Jido?«
Jida je taborišče beguncev južno od Nubskih gora na meji med Južnim Sudanom in tem, kar je po odcepitvi lani 9. julija ostalo od starega Sudana. Doslej je v grmovje sredi močvirij dva dni peš od zadnjih gora na jugu pobegnilo že več kot 65.000 Nub. Sem se naravno kot voda zlivajo kolone staroselcev z vseh koncev Južnega Kordofana.
Prvi so prihiteli na pomoč s hrano, značilnimi modrimi plastičnimi plahtami, zdravniki, pitno vodo in higieno Američani iz Samarit an’s Pursa – menda prav po zaslugi Rayana Boyetta, čigar odločitve, da ostane z Nubami tudi v najtežjih preizkušnjah, njegovi nadrejeni vendarle niso mogli spregledati.
Visoki komisariat za begunce (UNHCR) najprej ni hotel podpreti hitro rastočega taborišča, rekoč, da nastaja na sami meji, preblizu države v vojni. Birokrati so zahtevali, da se morajo begunci peš potruditi vsaj petdeset kilometrov od meje, če hočejo biti deležni njihovih uslug. Taka so pravila. To so v resnici dosegli z begunci iz Modrega Nila. Prejšnji mesec sem bil v Gornjem Nilu v Južnem Sudanu priča, kako celo MSF in vse druge nevladne organizacije ubogajo in ne pomagajo družinam, ki se privlečejo po tednih marširanja, niti če jim manjka do petdeset kilometrov samo en meter. Prestopiti morajo ta meter, nato jih naložijo na prikolice in s traktorji vozijo v taborišče Jamam ob cesti Malakal Bunch. Sredi močvirij, koder lahko zdaj, v deževni dobi, lovijo ribe naravnost iz šotorov in množično zbolevajo za malarijo. Administratorji OZN nimajo nobenega talenta za naravno. Pomembne odločitve nastajajo v zazidanih glavah v zazidanih stavbah, daleč proč od naslednjih žrtev.
Ampak vse se da, če se res hoče! V Jidi so sprejeli taborišče tam, kjer so si ga naravno izbrali trpeči, in nehali siliti otroke, starce in žene globlje v močvirje, v kraj Njal blizu Bentuja, kjer so z veliko zamudo pripravljali svoje taborišče. Meja med Sudanoma tako ali tako ni določena in nihče ne ve, kje bo potekala.
Čeprav sta afriški jug in prevladujoči arabski sever imela šest let časa od podpisa vseobsegajočega mirovnega sporazuma leta 2005, sta do referenduma in razglasitve neodvisnosti obe strani očitno ves čas držali figo v žepu. Tako kot o meji se v tem času niso zmenili tudi o ceni transporta nafte, ki je ostala v Južnem Sudanu po naftovodih do rafinerij, ki so ostale na severni strani. Po referendumu in razglasitvi neodvisnosti je sever zahteval petdesetkrat višjo ceno, kot je za te storitve v svetu običajna. Januarja letos je Južni Sudan zato ustavil črpanja. Naftovodi in odnosi so se spremenili v asfaltno cesto, ekonomiji obeh pa sta katastrofalno začeli padati. Nekateri poznavalci predvidevajo, da bo prej bankrotiral Južni Sudan, ki je dobival 90 odstotkov vseh svojih prihodkov od izvožene nafte. Drugi, da se bo prej izstradal Sudan, kjer prevladuje Sahara in je mogoče pridelovati hrano le v kilometrskem pasu na vsako stran Nila, in da bo podražitev hrane končno pripeljala do nove arabske pomladi, ki bo vrgla generale v Kartumu.
Zadnji protesti in študentske demonstracije v Kartumu in drugih mestih na severu vzbujajo upanje mnogim v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abjeiju in Darfurju, da jim vendarle ne bo treba z domov.
A kolonialni Britanci so ob odhodu iz Sudana leta 1956 prepustili oblast v rokah Arabcev. Katerakoli partija je doslej prišla do vzvodov moči v Kartumu, je bila rasistična. Afričani, ki so po odcepitvi Južnega Sudana po sporazumu, ki so ga orkestrirali tujci in podpisali brez njih Arabci s severa in Dinke, Nueri in druga plemena z juga, se zavedajo, da tudi po prevratu, ki se v Kartumu prej ali slej mora zgoditi, mladi novi Arabci na oblasti ne bodo vodili drugačne politike do njih.
Zadnji dan na motorju sem na obupno poplavljeni stezi proti Jidi naštel vsaj dva tisoč beguncev. Skoraj vsi so se opotekali peš. Traktorji in tovornjaki so obtičali v blatu, takoj ko so se z gora spustili v močvirja. Domače živali so pojedli. Redki so v košarah nosili kokoš ali gos. Večinoma so nosili otroke. Starejši otroci so nosili mlajše otroke …
Le nekaj skupin beguncev sem srečal hoditi v nasprotni smeri, nazaj v gore. Povedali so, da gredo sadit sirk, ker nočejo biti odvisni od pomoči. Povedali so tudi, da se jih za vrnitev ne odloča veliko, ker so se v tem letu na njivah, koder so sadili in želi predniki njihovega plemena, naselili drugi ljudje. Videti je, da se veliki arabski načrt uresničuje. In havadje zanima samo nafta – ta prekleta kri planeta.
»Kako se počutite v taborišču?« sem spraševal brez dela posedujoče može in fante, ki so ušli rekrutaciji in treningu v enotah SPLA, ki se v gorah pripravljajo na čas po dežju v skoraj vsaki vasi.
»It is ok. V redu je,« je izjavilo vsaj sto beguncev v Jidi. »Poglej, otroci se igrajo!«
»Ni tako kot pravijo!« vzklikne Karen, doktorica iz Samaritan’s Pursa. »Saj poznaš nubsko kulturo: nikoli te ne porinejo dol. Vse naredijo, da te podprejo gor. A dejstvo je, da otroci na veliko umirajo za grižo zaradi obupnih higienskih razmer v taborišču. Trideset odstotkov otrok, ki me dosežejo po nekajtedenskem maršu s starši iz gora, je podhranjenih. Normalni otroci umrejo za drisko in bruhanjem po štirih dneh, podhranjeni pa v dveh dneh.
Pomoč, ki je predraga
»Nobene pomoči iz zraka ne bo!« pravi v Jubi Peter Molesworth iz Danish Church Aid, nevladne organizacije, ki smo jo s posnetki ves čas najbolj obveščali, kaj se dogaja v Modrem Nilu in Nubskih gorah, in je zato najbolj požrtvovalna.
»Zakaj ne?«
»Zato, ker je predraga!«
»Leta 1998, v zadnji vojni, smo iz herkulesov na ozemlja upornikov SPLA v Južnem Sudanu zmetali za dve milijardi dolarjev hrane. Zakaj ne vsaj nekaj drobtin od tega zdaj v Nubske gore in Modri Nil, kjer je po ocenah OZN v vsaki provinci notranje razseljenih vsaj po pol milijona ljudi? Zdravniška etika ne dovoli zapustiti pacienta, tudi če ni nobenih možnosti za njegovo ozdravitev. Humanitarni princip zahteva isto.«
»Tole je vse samo job!« skomigne v Garden clubu Američan Taylor Smith, najboljši od najboljših, mehanik, ki je v Nubskih gorah en mesec, dokler ga ni pregnal dež, popravljal vsako pokvarjeno vozilo, na katero je naletel. »Česa vsega se ne držimo več v humanitarnem poslu!«
»Na primer?«
»Na primer, da ne bi smeli deliti pomoči samo tam, kjer so naši politični interesi. Zdaj je vse le še strategija in taktika!«
***
In koliko otrok bo umrlo do konca vašega dopusta?
Nihče od poznavalcev si ne upa izreči nobene številke.
——
BISTVO SPOROČILA:
– Nikjer na Zemlji mednarodna skupnost ne žrtvuje več kot na žrtveniku sveta kakršen je leta 2012 v Modrem Nilu, Nubskih gorah, Abyei in Darfurju.
– Nikjer se globalne sile ne bijejo bolj skrivaj za nadzor naravnih virov na hrbtih cenejših sužnjev.
– Nikjer glavni mediji pa tudi neodvisni poročevalci skupaj z agencijami OZN in nevladnimi človekoljubnimi organizacijami niso bolj zatajili svoje poslanstvo.
– Nikjer na Zemlji napadalni diktatorski režim ni obtožen več zločinov proti človeštvu vključno z genocidom
– Nikjer iztrebljani staroselci niso ohranili bolj staroselskih, bolj starožitnih, bolj v simbiozi z naravo živečih kultur, kot na področjih med največjo puščavo Saharo in največjimi močvirji na svetu. Zato so njihove modrosti lahko koristne proti vsem svetovnim krizam.
REŠITEV:
– Ker je deževna doba že do kraja zamočvirila vse povezave po zemlji in je prepozno za dobave z tovornjaki iz Južnega Sudana – je treba takoj začeti odmetavati hrano in zdravila iz letal. – Agencije OZN in nevladne organizacije morajo z Omarjem Hassanom al Bashirjem takoj doseči dostop za »airdrops«. – Sredstva so, logistika je, najbolj kritičen je čas. Ne čakati na konec evropskih in ameriških dopustov.
– Od dveh milijonov v Nubskih gorah in Modrem Nilu ujetih staroselskih ljudi jih bo sicer največ umrlo za lakoto in grižo (zdaj jedo drevesa in trave) še pred prvim zorenjem koncu avgusta.
– V času Olimpijskih iger bodo največ naredili mediji in pritisk javnosti.
Vir: Sobotna priloga, 28.07.2012
