K pisanju o tej temi me je spodbudila odsotnost močne, argumentirane opozicije k nedavno sprejetim varčavalnim ukrepom.
Priznam, da sem bil tudi sam do nedavnega prepričan, da drugače kot s takšnimi ukrepi ne bomo prišli ven iz recesije, saj si drugačnega mnenja glede na prevladujoči javni diskurz niti nisem mogel ustvariti.
Tako je bilo moje presenečenje še toliko večje, ko sem odkril, da cela vrsta uglednih ekonomistov, med njimi tudi Nobelovi nagrajenci (Krugman, Stiglitz), opozarja pred tovrstnimi ukrepi. Stiglitz med drugim pravi, „Na svetu ni enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev“. Ti ekonomisti se borijo tudi proti kolektivni amneziji, ki je očitno zavladala in ki pozablja, da se je kriza začela zaradi nevzdržnega dolga v zasebnem sektorju, katerega boter je bil prenapihnjen finančni sektor, ki je deloval s pomočjo in podporo deregulacije (odsotnost nadzora) države, in da je javni dolg narasel šele potem, ko so države reševale prezadolžene banke in podjetja.
Še posebej je problematičen rez v visoko šolstvo
In sedaj, kot da se je to dogajalo v nekem drugem času in kraju, v javnosti prevladuje debata o tem, kako potraten in neučinkovit je naš javni sektor. Popolnoma se strinjam, da je dobro sprejeti ukrepe, s katerimi bi javni sektor racionalizirali in ga naredili bolj učinkovitega, ampak predvsem na način, da bi le-ta z reorganizacijo postal bolj kvaliteten, saj nam praksa iz drugih držav kaže, da rezi v financiranje povzročijo vse prej kot to. Še posebej je problematičen rez v visoko šolstvo in raziskovanje, saj nas lahko le dobro izobražen kader, ki je boljši od tuje konkurence, popelje iz krize, ne pa kader, ki je 20 % manj financiran (podatek iz leta 2008) od povprečja držav OECD oz. kar 50 % manj financiran od npr. študentov na Švedskem – države, katere blagostanje si tako želimo doseči.
In zakaj so ugledni ekonomisti proti varčevalnim ukrepom?
Dr. Jože Mencinger pravi: „Velikost bruto domačega proizvoda je na kratki rok, vse bolj pa tudi na daljši rok, določena s povpraševanjem. Varčevanje pa povpraševanje zmanjšuje, to torej zmanjšuje bruto domači proizvod in povečuje brezposelnost, kar spet zmanjša povpraševanje in tako naprej. Tako gremo v nekakšen vrtinec krčenja. Gre za ponavljanje zgodbe iz finančne krize tridesetih let, katere nastajanje je bilo presenetljivo podobno nastajanju zdajšnje. Ko so težave začeli reševati z varčevanjem, je finančna kriza prešla v svetovno gospodarsko krizo.“ Dr. Bogomir Kovač, redni profesor na Ekonomski fakulteti, dodaja: „Celo raziskave IMF so presenetljivo jasne. Večina fiskalnih konsolidacij ni uspešnih. Za vsak odstotek zapiranja deficita, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje (potrošnja in investicije) za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %.“
Rešitev je v anticiklični politiki
Tako rešitev ni v varčevanju, temveč, po mnenju zgoraj navedenih ekonomistov, v anticiklični politiki, ki narekuje, da se ob hitri rasti gospodarstva posledični dodatni priliv v proračun privarčuje in se ga nato v recesiji porabi za zagon gospodarstva. Naši politiki so v obdobju velike gospodarske rasti 2004–2008 ravnali neodgovorno in namesto presežka pridelali proračunski primanjkljaj. Vseeno ima Slovenija še dovolj manevrskega prostora za izvajanje proticiklične politike, saj je njen državni dolg skoraj za pol manjši od povprečja EU-ja in Nemčije.
O tem in o ukrepih, s katerimi bi na kratki rok povečali prihodkovno stran proračuna, pa se pri nas skoraj ne govori, tako da je zanimivo videti, da cela vrsta priznanih ekonomistov na tem mestu predlaga povsem konkretne ukrepe. Tako Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman govori o „Tobinovem davku“ za finančne transakcije (poseben davek za preprečevanje finančnih špekulacij). Stiglitz, prav tako Nobelovec za ekonomijo, pa dodaja: „Države v hudih časih ne bi smele nižati izdatkov, temveč jih povečevati. Proračunski primanjkljaj se ne poveča, če se hkrati zvišajo davki. V tem primeru lahko gospodarstvo vloženi denar večkrat oplemeniti.“
Poraja se vprašanje, od kje ta odsotnost alternativ, ki prevladuje v naši politiki in medijskem prostoru. Sam nisem ravno pristaš teorij zarote, razumem pa, da je veliko težje postaviti jasno strategijo za zagon gospodarstva, sprožiti konkretne ukrepe proti korupciji in netransparentnosti, ko so le-te postale del „normalnega“ delovanja strank, in vpeljati davke, ki so v škodo botrom strank, kot pa se poslužiti varčevalnih ukrepov, ki so jih ljudje, le zaradi enostranskega diskurza v javnosti, v povprečju sprejeli z odobravanjem v upanju, da bomo tako končno prišli iz krize.
Bojim se, da bo prihodnost pokazala, da smo imeli prav mi, ki se nas je le dobrih 100 zbralo pred parlamentom, in smo poskušali opozoriti javnost, da so takšni ukrepi vse prej kot prava pot iz krize. Praksa iz držav, ki jih že dalj časa „rešujejo“ z varčevanjem, nam kaže, da gre predvsem za ukrepe, ki breme krize valijo na socialno najšibkejše, nekritično uničujejo socialno državo ter večajo družbeno razslojenost . Če se ob vseh znakih in informacijah, da varčevalni ukrepi brez jasne strategije zagona gospodarstva ne peljejo nikamor drugam kot v še večjo recesijo, ne bomo zganili, potem je očitno Cankar imel prav: „Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!“
Matej Jemec, absolvent prava in član Upravnega odbora Gibanja za dostojno delo in socialno družbo
