Tomo Križnar. Pogovarjati se z njim je izjemno doživetje. Neverjetno strasten in poln energije zna navdušiti s svojim optimizmom, ki ga vzdržuje, kljub temu da je videl in doživel tudi stvari, ki si jih večina ne bi želela.
Je svetovni popotnik s čutom za bolečine sveta.
Vrača nas nazaj k naravi, saj pravi, da sploh ne vidimo več vseh lepot spreminjajoče se narave, ki nas obdaja, ampak najraje še vikende preživljamo v nakupovalnih centrih in bolj kot pristno prijateljstvo cenimo elektronsko. Tudi sam je bil tak, dokler mu potovanje ni spremenilo pogleda na življenje.
Trenutno je njegova glavna skrb prizadevanje za ustavitev vojne v Sudanu, kjer za spopadom med arabskimi in afriškimi plemeni in različnimi frakcijami upornikov dejansko stojijo finančni interesi velesil.
V Sudan je Križnar prvič prišel že leta 1980 in tam spoznal Nube, prvobitno ljudstvo, ki ga je s svojo preprostostjo povsem prevzelo. Njegov najnovejši projekt je film ‘Oči in ušesa Boga’, v katerem skupaj z režiserko Majo Weiss razkriva podrobnosti dogajanja v nubskih gorah, ki so ga zabeležile nadzorne kamere, ki jih je pomagal namestiti prav Križnar.
Z njim sem se pogovarjal na eni izmed projekcij njegovega novega filma v Kinodvoru v Ljubljani.
Po formalni izobrazbi ste univerzitetni diplomirani ekonomist in strojni inženir. Zanima me, kdaj in kako vam je na vaši poti preklopilo in ste se odločili, da boste počeli nekaj povsem drugega?
Kot večina ljudi sem si v mladih letih želel predvsem najlepši avto, najlepšo žensko in najlepšo hišo. Potem pa sem šel v Afriko, takoj ko sem dobil potni list, in prav Afrika mi je vse postavila na glavo – vse tisto, kar sem si želel, naenkrat ni imelo nobene vrednosti več v primerjavi s tem, kar sem videl med ljudstvi, plemeni, ki živijo po starih vrednotah; tam prav gotovo niso glavna vrednota najlepša hiša, ženska in avto, ampak je na prvem mestu doživetje, prijateljstvo, družina, klan, pleme. Že zelo zgodaj sem tako opazil, da je moja kultura cenena, plehka, zasužnjena s hedonizmom, individualizmom, sebičnostjo in da se bodo pojavile krize. Jaz kot tehnokrat, menedžer sem zelo zgodaj začutil, da se bo duhovna kriza, ki sem jo videl in ji bil priča, razširila v ekonomsko, ekološko in socialno sfero.
Kaj bi vi spremenili v izobraževalnem sistemu, če bi imeli možnost?
Povsem sigurno bi vključil tudi desno stran možganov, ne le leve. Leva je racionalna, razumska, le intelektualistična, desna ima na drugi strani intuicijo, čustvovanje, ima globlje dojemanje sveta okrog sebe, omogoča ti, da ne končaš kot ‘fah idiot’. Če je pri človeku dejavna, če ni odklopljena. K sreči se mi zdi, da sem sam ohranil desno polovico možganov in da zato okolje dojemam tudi vključujoč vsa znanja, zgodovino na vseh kontinentih v vsej človeški skupnosti, ki zdaj šteje že več kot 7 milijard ljudi; čutim, da so vse te izkušnje nekje zapisane. Jung bi rekel, da gre za kolektivno nezavedno, ki je živo, kot nekakšen rezervoar vsega; iz tega lahko iščem tudi izhode iz teh kriz, ki so se nakopičile. Verjamem, da vsega tega ne more rešiti ena kultura, niti ameriška, niti evropska, so pa vsa ljudstva povezana s kolektivnim nezavednim, v to knjižnico vseh zbranih izkušenj človeka v vseh zgodovinskih časih.
Zato ne gre obupati, tudi če se mladim kdaj zdi, da je vse brez zveze, da ni več smisla za boj, ker so se že vse bitke iztekle, vse revolucije propadle, požrle svoje sinove. Pri nas starejših, ki smo razmišljali podobno in se zato uprli (60. leta, študentski upori); čeprav smo dejansko več zgubili, kot dosegli; večina mojih sovrstnikov je namreč pasivnih, resigniranih in čakajo le še petek in ‘penzijo’. Mi smo vam vse pokradli od vse te velike pogače, vse perspektive smo vam uničili, predvsem politika zadnjih 20 let. Uporabljamo samo še orožje, namesto da bi inspirirali kot smo prej, s kulturo, umetnostjo, ko nam je sledil ves svet, na vseh kontinentih so želeli videti naše filme, prebrati naše knjige, poslušati našo glasbo. Kako je zdaj? Vsi se vračajo k svojim kulturam, ker vidijo, da je naša že izrojena. Celo rock, pop je pri nas le še Lady GaGa …
Kakšne izkušnje, znanja bi moral po vaše mlad človek pridobiti za oblikovanje celovite osebnosti?
Potrebno je pogledati, kaj so v zgodovini v podobnih situacijah, stiskah, kot je sedaj, ko ni bilo videti izhoda, naredili mladi. Verjamem, da je že Aleksander Makedonski obupaval, vendar je potem šel na Olimp in videl, da tam sploh ni bogov, pogledal je resnico, izgubil strahove, imel je vizijo, ki je bila povezati svetove – iti v Azijo, ‘narediti poroko’ med perzijskim cesarstvom in grškim imperijem.
Če preberete Sokrata, vam bo tudi dal misliti (Kdo se boji Sokrata?); njega se bojijo birokracija, elite, in sicer zato ker sprašuje. Če poslušate Junga, ki raziskuje tudi notranjost in odkriva plemenitosti, žlahtnosti v nezavednem – tam je še mnogo možno raziskati, prav tako kot tudi naš planet še ni v celoti raziskan. Naše generacija je šla iskat tisto, kar ni mogla dobiti, v Indijo; učili smo se Vede, šli smo tudi na Kitajsko, srečali smo se budizmom, taoizmom, lamaizmom, začutili smo, da nekaj lahko vkomponiramo v svojo lastno mitologijo, vero, kjer bo prisotna neka nova vera v stvarnost, ki bo bolj prijazna, bo iskala sožitje z naravo, rastlinami, pa tudi s soljudmi v nasprotju s tem trendom, ki je sedaj, ko čutiš, da nam nadnacionalne korporacije vladajo in obvladujejo birokrate v vseh državah; oni ne pustijo, da bi se mi med sabo razumeli, želijo nas obvladovati, tako da nas razdvajajo (Divide et impera!). Zato tak strah pred Arabci; sam ga ne čutim, živim skupaj s Suleimanom Jamousom, ko je v Sloveniji, pa me ni nič strah, da mi bo kaj naredil.
Smisel vidim v uporu, ne v prepuščanju kritiziranju, kolektivni depresiji in apatiji, v kateri je trenutno vsa Evropa. V Afriki, ko grmi, kjer tečemo za življenje, je več veselja, več ljubezni, občutka, da ima življenje smisel, kot tukaj, kjer smo omamljeni, prepolni vsega. Smo plačanci vojn, ki jih vodijo naši gospodarji in ki izvirajo iz pretirane konzumacije.
Pri vas občudujem, da kljub temu, da veste, kaj se dogaja po svetu, ohranjate optimizem v nasprotju z nekaterimi, ki vidijo isto, a so veliko bolj črnogledi.
Tega sem se naučil v Afriki. Tam doživiš bombni napad, potem pa vidiš, da drugi večer plešejo in to zelo strastno, sporočajo ‘vsako sekundo je treba uživati, ker ne vemo, koliko časa bo še, življenje je darilo’. Moja prva knjiga je imela naslov V iskanju ljubezni in tam sem napisal, da je življenje darilo, ki se ga splača odviti, povohati in poskusiti, otipati. Tudi veliki problemi tako dobijo smisel, ker se ob njih razvijaš.
Kako lahko mladi po vaše konkretno pripomoremo k temu, da se situacija v svetu izboljša?
Ne iti samo v turistične centre, kjer je vse narejeno tako, da vas ‘omolzejo’ denarja; pojdite tudi kam po intuiciji, ne se le zabavati (čeprav vem, da to vleče; tudi jaz sem šel v Amsterdam poskusit in videt vse, kar se je dalo).
Ves svet je narejen tako, da je ljudožerski, da ti žre duha, voljo; včasih je šlo za fizično silo, so tlačanili, zdaj tega ne potrebujejo več, ker so stroji, ki rabijo le nafto in olje. Zdaj najbolj kradejo voljo, duhovno moč, tako da morate biti previdni, da si vas ne podjarmijo. Vse pogoje imate. Moj sin je denimo šel na Tajsko, in ko se je vrnil, opazim, da je v njem več energije, le ven je šel s tega podnebja.
Mislim, da ne smete biti le tukaj, ker je tu vse narejeno tako, da ti požre voljo. Dejstvo je, da nikjer nismo tako brez volje, ne vem, ali je to zaradi Kitajcev, ker so v vsem boljši. Če greš ven in prideš nazaj, vidiš, kako je tu svet zasužnjen, kako vsi hitijo, misleč, da so svobodni, da nikjer niso bolj svobodni kot v Evropi.
Vprašanje je, kako najti primeren izziv, da ne boš suženj tistim, ki prežijo na tvojo življenjsko energijo in voljo, pozornost. Moja naloga kot ekonomist je bila ustvarjati umetne potrebe – temu sem se uprl. Sam, ko sem videl, koliko je težav po svetu, nisem videl v tem več nobenega smisla, vedel sem, da moram nekaj narediti. Ustanovil sem svojo ustanovo, delamo video nadzor tam, kjer dve svetovni sili merita svoje moči.
Za mlade je torej najbolj pomembno, da grejo v tujino, da dobijo širši pogled na situacijo in da morda dobijo idejo?
Jaz konkretno vidim perspektivo v Afriki. Zakaj? Veliko je prostora, tja dol gre lahko še ogromno ljudi. Tam cenijo naše znanje, radi se učijo, možgane imajo spočite. Mi bomo začeli prek mariborske univerze poskušali omogočiti internetno šolanje. Tam bi vsaka vas izobraženca vzela za svojega, v vsaki vasi je tudi nekaj zelo inteligentnih ljudi s potencialom. Nikoli ne veš, kaj vse boste lahko spletli skupaj.
Perspektive morate izumiti, osebno mislim, da jih boste. Ne se pozabiti, ne vreči proč darilo življenja, ki ste ga dobili z rojstvom. To je težko razložiti, to moraš čutiti z desno polovico možganov, eni pravijo s srcem. Tudi npr. ptica nikoli ne odneha, poje do konca. Mislim, da se je treba boriti do konca, le v borbi ti izločaš adrenalin, endorfine in drugo. Pri nas je kultura preveč razvajena.
Sam vsako jutro tečem. Zbudim se prestrašen, brezvoljen in žalosten, ampak čim grem ven, vidim spremembe, razvoj narave in utišam svoj razum, ki me prepričuje v negativno. Tako začutim svojo življenjsko energijo in to priporočam vsem.
Blaž Božnar
