Pravzaprav (če zavestno izključimo TV, radio, časopise in internet) se v nebo zazremo že ob sončnem zahodu: če sonce potone v morje, maestral čez slabo uro poneha, burin zapiha čez kakšni dve uri, smo brez skrbi. Da, tudi jutri bomo uživali …
Kje? Na morju, med valovi, pod visoko dvignjenimi jadri – na jadrnici seveda.
Jadranje, tako povsem počitniško, uživaško kot tudi tekmovalno je v zadnjem desetletju doživelo pravi razcvet. Vse od aprila do oktobra praktično ni lokala, kjer vsaj za kako mizo ne bi slišali izpovedi (ponavadi pretiranih junaštev) o ogromnih valovih, nagnjenih jadrnicah z ograjami pod vodno gladino, … ter po drugi strani o nepozabnih sidranjih v pozabljenih zalivih, o otoških gostilnah, domačih rakijah, …
Jadranje je resnično ‘dejavnost’, ki sili v odvisnost. Zgodbe tistih, ki preplujejo nekaj tisoč milj letno se od zgornjih malo razlikujejo. Manj je ‘junaštev’, več miru, spominov čisto slučajnih srečanj znanca sredi odprtega morja, druženj z delfini, presenetljivo velikih želv, za katere mislimo, da jih v Jadranu ni, …
Kako torej združiti oba načina? Tudi v slabem vremenu, sredi penečih se valov še vedno uživati, pustiti adrenalinu prosto pot in namesto strahu ob dodatnem vozlu hitrosti povsem mirno voditi barko? Enako kot pri alpinizmu, letenju, potapljanju in drugih športih, kjer narava predstavlja pomemben dejavnik, tudi pri jadranju ne smemo preskočiti začetne faze – učenja osnov vetra, morja, jadrnice in ne nazadnje pravega sodelovanja z ostalimi člani posadke.
Kljub množici novih izrazov in imen prav nujnost sodelovanja vseh na palubi celotno stvar naredi zabavno. En brez drugega namreč ne utegnemo pripraviti jadrnice na izplutje, dvigniti jadra, izpeljati vseh manevrov, se zasidrati v zalivu in si v miru privoščiti malico, pa spet na morje ter nazaj v marino, pripraviti žar in mojstrsko speči brancina ter popeči rdeč radič …
Zmedenost prvega dneva ob množici vrvi zamenjajo vzkliki: “A zato smo včeraj tisto delali … Ja, pa bi prej razložil, zakaj mi je tega treba …” nato veselje, ko vsak sam prevzame krmilo in tako željeno poveljevanje vsem na palubi.
Vikend spoznavanja osnov jadranja tako še prehitro mine. Kaj sedaj? Koliko smo se v resnici naučili? Redkokdo se po uvodnem vikendu ne bi želel poizkusiti še v čem bolj zahtevnem.
Enostavno – čimveč na morje. Ne na obalo ležat in gledat, ampak na morje! Z znanjem, pridobljenim v prvem vikendu, vas bo kot člana posadke vesel vsak krmar. Ne, za samostojno plovbo še nismo usposobljeni, a poznamo vse manevre in opravila na barki. Od tukaj do stopnje, ko boste samozavestno prevzeli krmilo ter na morje povabili prijatelje, ki o jadranju ne vedo več kot zgodbe z začetka strani, potrebujete le milje, milje, milje, …
In tako postopoma tudi vaše zgodbe postanejo osredotočene na tisto ribo na večerji, ki je bila res kraljevska. In ko kolega s sosednje mize vpraša:
“Kje ste jo pa jedli?”,
“Na robu italijanskega škornja – v Otrantu.”
“Kaj pa valovi?” in vi: “Nič posebnega – se je pa ponoči plankton ful svetil …”
Članek in fotografija: Robert Godina
