Odtis Amandinega prstana sem imel na obrazu še vsaj dva tedna. Kot rečeno, ženska trenira neko borilno veščino in pač, poenostavljeno povedano, zna udariti, če hoče. A verjetno sem si bil sam kriv, v tistem trenutku sem verjetno tudi verjel, da je bilo to prvič in zadnjič, da sem se zlagal ženski. Odtis na obrazu pa ni bila edina stvar, ki mi jo je Amanda pustila. Verjetno je zmeraj tako, da hočemo dobiti tisto, česar ne moremo imeti. In Amanda mi je takoj dala vedeti, da je nedosegljiva.
Po incidentu na Krvavcu sem z malo detektivskega dela uspel dobiti njeno številko, a takoj sem dobil še en mataforičen udarec v glavo. Vsa moja sporočila je enostavno ignorirala, čeprav sem vedel, da jih dobiva (skupni prijatelji).
Seveda je bila celotna situacija zelo obratno sorazmerna, bolj kot me je ignorirala, bolj sem bil obseden z njo. Mogoče sem bil na neki točki tega dvotedenskega stadija celo obseden z njo in bi verjetno postal pravi filmski ‘stalker’.
Svojo žalost in obsedenost sem v tem času redno utapljal v alkoholu. Še vedno sem delal v baru, tako da je bilo precej enostavno popivati tudi med delom (in nadaljevati po koncu izmene). Nekega večera mi je sodelavec, ki je bil verjetno že precej sit mojega samopomilovanja in jokanja (v narekovajih seveda), dal dober nasvet: »Zdaj pa nehaj biti taka pič** in naredi nekaj glede te babe ali pa jo že preboli. Moraš jo očarati s kakšno veliko gesto, ne pa da ji pošljaš SMS-e in čakaš, da se te bo usmilila!«
Besedi ‘velika gesta’ sta mi še nekaj dni hodili po glavi, vse dokler nisem dobil ideje. Mogoče ni bila najbolj pametna ideja, ampak je pa več kot delovala.
Podkrepljen z nekaj jacki in rundo tequile sem se odločil, da Amando presenetim kar na faksu. Dobra stvar tega, da si z nekom obseden, je le ta, da o tej osebi precej veš. Posledično sem tudi vedel, da ženska študira na EF in tudi kateri letnik oz. smer je. Ker sem svoje časa tudi sam študiral na EF, sem precej dobro poznal vse predavalnice in celo kakšnega profesorja. V neki trgovini sem kupil balon, napolnjen s helijem, na katerem je pisalo »I’m sorry«. Z balonom, ki je bingljal meter nad mano in rahlo pijan sem se odpravil na faks in precej hitro našel predavalnico z Amando v njej. Hvala bogu je bila to neka manjša predavalnica, v kateri je ‘spalo oz. dremalo’ približno 30 zelo zdolgočasenih študentov (EF je pred kratkim zamenjal vsa vrata v predavalnicah z ‘ameriško varianto’ – vrata s stekleno šipo). Globoko sem zajel sapo in vstopil noter: »Se oproščam, ker motim, nujno sporočilo imam.« Asistentka je bila brez besed in še preden je imela možnost, da bi sploh odgovorila, sem že z očmi našel Amando v drugi vrsti (izgledala je več kot odlično). Stopil sem do nje in začel s svojim prej naučenim in vadenim govorom: »Res bi se ti rad opravičil za Krvavec in razumem, da nočeš govoriti z mano, ampak res res res bi rad še eno šanso!« Zavedam se, da je bila zadeva zelo filmsko kičasta, a vseeno … Amanda je bila čisto rdeča v glavo – kombinacija sramu in pretekle jeze zaradi Maše … Vsi ostali so seveda samo gledali njeno reakcijo in celotno zadevo je prekinila šele asistentka, ki se je sedaj že opomogla od začetnega šoka. Kot nož je presekala tišino in sarkastično rekla: »No, zelo lepo vse skupaj, ampak to ni prostor za take zadeve in prosim, da se mi oba spravita ven in se zunaj pomenita!«
Amanda je pobrala svoje stvari in ob hihitanju njenih sošolk sva odšla iz predavalnice. Takoj, ko sem za seboj zaprl vrata, me je pritisnila ob zid in začela divje poljubljati. Šok je bil totalen in nisem si mogel pomagati: »Ne da bi se pritoževal, ampak …«
»Samo molči, preden si premislim!« je rekla in me zvlekla na bližnji WC. Ker je bil čas predavanj, je bil hodnik prazen in naju nihče ni videl. Zaprla sva se v WC in postala je še bolj divja – začela me je slačiti in seveda nisem ostal dolžan. Kar je sledilo …
V neki najstniški komediji po res zelo kratkem seksu ženska sarkastično reče: »That was the best ten seconds ever!«
Osebno sem zdržal malo dlje, ampak ta dvominutni ‘quicky’ je bil definitivno top 5 seks v mojem življenju.
